OBISK BLEJSKEGA GRADU, SOTESKE VINTGAR IN PREČUDOVITE RADOVLJICE
3.8.2015
Na prelep avgustovski dan sem se odločil obiskati prijatelja, ki trenutno dela na Blejskem gradu v restavraciji Jezeršek. Pred vzponom na grad sem se okrepčal s kulinarično specialiteto Bleda, Blejsko rezino in kaj kmalu sem ob župniji svetega Martina začel vzpon na Blejski Grad, po pisnih virih najstarejši grad na Slovenskem.
Za sam vstop na grad je potrebno plačati vstopnino, ta znaša 10 evrov.
In kmalu se vam odpre eden najčudovitejših pogledov, pogled na Blejski otok.
Navzdol se odpira tudi pogled na vilo Bled, poletno rezidenco predsednika Tita, ki so jo med drugim obiskali tudi, sovjetski predsednik Hruščov, egiptovski Naser, indijska predsednica Indira Gandhi, japonski cesar Akihito, predsednik Severne Koreje Kim Il Sung, pa tudi Laura Bush, Eva Herzigova, nemški kancler Kohl, monaški knez Albert, angleški princ Charles, španski kralj Carlos ind.
Pogled na Bled. O samem Bledu sem že vse zapisal v blogu iz novembra 2012. V se kar sem zapisal, si lahko preberete na spodnji povezavi.
Restavracija na Blejskem gradu. Poleg restavracije, kjer se lahko okrepčate, je možno obiskati še muzej, ki predvsem predstavlja zgodovino mesta, grajsko tiskarno, kjer stoji rekonstrukcija Gutenbergove lesene tiskarske stiskalnice, kjer si lahko odtisnete spominsko listino, obiščite tudi grajsko klet, kjer lahko pokušate vino in si za spomin napolnite steklenico, jo začepite in povoskate, pri tem vam v spomin podarijo tudi spominski certifikat. Tukaj je še kovačnica, kjer si lahko odtisnete spominski kovanec.
Po obisku prijatelja sem se odpravil navzdol v mesto.
mimo cerkvice svetega Martina,
do jezera.
Naredil še nekaj obveznih fotk,
in se odpravil proti drugi blejski znamenitosti, soteski Vintgar. Gre za eno največjih in najbolj poznanih znamenitosti na Slovenskem. Leta 1891 sta jo odkrila fotograf Benedikt Lergetporer in Jakob Žumer, gorjanski župan in kartograf. Za turistične obiske, so 1,6 km dolgo sotesko odprli leta 1893, ko so zgradili več kot 500 m mostov in galerij. Skoznjo teče čudovita zelenkasta reka Radovna s svojimi tolmuni, slapovi, brzicami. Višina pobočja je 250 m.
Parkirate na parkirišču, dobrih 500 m od vhoda in blagajne. Parkiranje je brezplačno, medtem, ko je za obisk soteske potrebno plačati 4 evre.
Vrsta pred blagajno.
Ob vstopu.
in začetek 1,6 km pohoda.
Slap Mali šum. Največji in najlepši slap v soteski.
Z mosta za slapom se začne najlepši in najromantičnejši predel soteske, Žumrova galerija.
Zanimivi stolpci iz kamenčkov.
No, in sem prispel na konec. V ozadju prečudoviti enoločni železniški kamniti most Bohinjske železnice, zgrajen leta 1906 in 15 m visok slap Šum.
V ozadju izjemna kulisa soteske,
ki jo nekateri uporabljajo tudi za svoj najpomembnejši dan, poročni dan.
Po ogledu soteske, me je pot vodila v Radovljico. Po nekaterih virih, mesto z največ sončnimi urami na Goenjskem. Drugače pa srednjeveško mesto s številnimi muzeji, galerijami, festivali, kulinariko itd.. Mesto se je začelo razvijati v 13. stoletju, vrh razvoja doseglo tri stoletja kasneje. V tem času je Radovljica dobila tudi obzidje s 16 obrambnimi stolpi in obrambnim jarkom, ki danes predstavlja edini ohranjeni mestni jarek v slovenskem prostoru.
Osrednji del mesta predstavlja Linhartov trg, do katerega se sprehodimo mimo rojstne hiše zgodovinarja in dramatika Antona Tomaža Linharta. Linhart predstavlja osrednjo osebnost slovenskega razsvetljenstva, znan je npr. po delih Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Županova Micka...
Nekaj metrov stran se nahaja Šivceva hiša iz 16. stoletja s fresako Usmiljenega samaritana na pročelju.
Na severni strani trga se nahaja mogočna Radovljiška graščina, ki zaseda kar tretjino trga. Krasi jo baročna fasada z bogatim vhodnim portalom in štukaturami portretov in grotesknih mask, preddverje z dvojnim stopniščem in imenitno Baročno dvorano. Vsebino dopolnjujeta Čebelarski muzej in Mestni muzej s stalno razstavo Anton Tomaž Linhart. Muzej je bil v času mojega obiska zaprt.
Staro mestno jedro se konča s cerkvenim trgom pred cerkvijo svetega Petra, ki je tipičen primer meščanske gotske dvoranske cerkve. Ob njej stoji župnijski dvorec z dvoriščem iz 16. stoletja, ob njegovem severnem delu se nahaja gotska taverna. Okrog cerkve se nahaja najstarejši del radovljiškega obzidja...
Dan sem sklenil v gostilni in lectariji Lectar. Ta se nahaja v 500 let stari hiši, v kateri deluje že 180 let..Odprli so jo leta 1822 v prostorih svečarne in pekarne. znane po peki lectovih src, po katerih je dobila ime.
Gre za dokaj veliko gostilno, z večimi sobami, katero ponudbo dopolnjuje tudi penzion.
Obširen meni z dokaj visokimi cenami.
Vendar se splača, posebej bi izpostavil bučno juho, ki jo postrežejo kar v buči. Od juh postrežejo tudi npr. gobovo v kruho ali pa porovo v papriki.
Meni sestavljajo predvsem slovenske tradicionalne jedi, od krvavic pečenic, štrukljev, žlikrofov imd. Prav tako ponujajo izjemne sladice, postrežejo gibanico, grmado, štruklje.. Posebej zanimiv je domači sladoled, ki ga postrežejo kar v sadežu. Jaz sem si privoščil jabolčnega. Posebno sladico pa predstavlja hišna sladica, Linhartov cukr, biskvit z jabolčnim nadevom in smetanovo-skutno kremo. Izpostavil bi tudi jabolčni zavitek, po receptu iz leta 1822.
Ob koncu vam postrežejo že s sadnim likerjem.
V spodnjem delu hiše se nahaja lectrski muzej. V tem delu se je leta 1766 odprla lectrska delavnica, medičarstvo in svečarstvo.
Nekateri izdelki v muzeju dosegajo že častitljivo starost.
Lahko vam služjo tudi ob poroki.
Z ogledom muzeja se je moj dan tudi končal. Sklenil sem še en prijeten izlet.
