nedelja, 18. januar 2015

OBISK SPLITA, 29. IN 31.7.2014


V sklopu letošnjega poletnega dopusta smo z družino obiskali tudi drugo največje mesto na Hrvaškem, središče Splitsko-dalmatinske pokrajine, Split. Mesto s skoraj 180.000 prebivalci predstavlja gospodarsko, kulturno, versko, športno in prometno središče Dalmacije. Pri tem je potrebno omeniti še, da Split ne obsega le mesta, ampak gre v bistvu za nepretrgano urbanizirano območje, ki se razteza od Trogirja, do Omiša. Gre za skoraj 60 km dolgo in 5 km široko območje, katerega center predstavlja samo mesto. To območje proti notranjosti Hrvaške zapirajo visoki dinarski nizi planin, Kozjak in Mosor. Prav ta velika aglomeracija in neskladnost med naselji v njej, so privedli do velikega gospodarskega zaostanka tega dela države.


Zgodovinsko gledano so najstarejše najdbe na tem območju iz srednjega paleolitika, skoraj 50.000 let pred n.št. Omeniti velja še bronasto dobo, ko so to območje naseljevali Dalmati, ilirsko pleme po katerem je pokrajina dobila ime. Prav tako so pečat pustili grški kolonizatorji, ti so namreč ustanovili naselja kot so Trogir, Solin, Stobreč. Prav Solin je prvotno, zaradi ugodne lege, predstavljal središče celotne vzhodne Jadranske obale. Začetek razvoja Splita pa lahko umestimo med letoma 293 in 305, ko so izgradili palačo cesarja Dioklecijana. Gaj Avrelij Valerij Dioklecijan je bil ilir, rojen predvidoma v Solinu. Leta 284 so ga rimske legije razglasile za cesarja. Njegovo vodenje so zazanamovale velike upravne reforme, cesarstvo se je zaradi velikosti razdelilo na dva dela, uveden je bil tudi sistem vladanje četverice, tetrarha, dva cesarja in dva pomočnika. Dioklecijan je vladal v vzhodnem delu, s središčem v Nikomidiji, današnji Turčiji. Po abdikciji, leta 305, je živel v svoji palači v Splitu.

Po vdoru Slovanov in Avarov, v 7. stoletju, je bilo mesto precej opustošeno. Večina prebivalcev se je razbežala na sosednje otoke, nekaj pa jih je našlo utočišče med zidovi same Dioklecijanove palače. Cesarske sobane, prostore v vogalnih stolpih in utrdbah so pregradili, znotraj same palače se je začelo razvijati srednjeveško mesto Split. Kasneje so začeli graditi nove objekte znotraj palače. V srednjem veku je bil Split večinoma pod bizantinsko upravo. V 11. stoletju je bil v sestavi hrvaške države pod kraljem Petrom Krešimirjem IV. Split je v času hrvaško-ogrskih vladarjev pridobil status svobodne komune, mesto je v tem času doživljalo razcvet, kovalo je tudi svoj denar. To obdobje so zazanamovali tudi vojaški spori s Trogirčani, Omišani, nevarnost mongolskega osvajanja itd.

V 15. stoletju je Split pripadel Beneški republiki, katere del je ostal do njenega propada leta 1797. Krajši čas je spadal tudi pod Napoleonovo upravo, med letoma 1806-1813. V tem času je doživel delno prenovo, rušenje mestnega obzidja, širjenje mesta prozi zahodu in izgradnjo obale in parka. Osrednjo vlogo pri tem je odigral maršal Marmont, tedanji guverner Dalmacije. Kasneje je pripadel Habsburški monarhiji. Po propadu le te je spadal pod kraljevino SHS, kasneje Jugoslavijo. V tem obdobju je postal središče Dalmacije.

Zgodovinsko jedro mesta je od leta 1979 na seznamu UNESCOVE svetovne dediščine.


Pa da ne začnem z največjo mestno znamenitostjo, Dioklecijanovo palačo, to bom omenil šele na koncu, bom začel z mestno promenado, tako imenovano Rivo, ki v poletnih mesecih popolnoma zaživi, po večerih se na njo zgrne nepregledna množica ljudi. Vsekakor gre za najatraktivnejše obalno sprehajališče na vzhodni obali Jadrana. Današnja Obala hrvaškega narodnega preporoda predstavlja linijo ob morju, ki se proti kopnemu zapira z 200 m Dioklecijanove palače, z večimi reprezentativnimi stavbami, ki so nastale ob koncu 19. stoletja, in ki se na zahodu konča s trgom Prokurative, pred katerim stoji vodnjak z 
vodometom.


Festival 60. Splitsko ljeto na Rivi. Festival obsega številne koncerte, izložbe, številne operne, baletne in dramske predstave. Vsako leto poteka od sredine julija do sredine avgusta.


Pogled na Rivo, oziroma Obalo hrvaškega narodnega preporoda.


Trg Prokurative predstavlja velik arhitektonski kompleks, ki so ga na mestu parka zgradili po zavzemanju splitskega župana Bajamontija. Kompleks sestoji iz severne stavbe, ki gleda proti morju, ter zahodnega in vzhodnega krila, ki zapirata pravokotni trg. Gre za neorenesančni slog, katerega najstarejši del predstavlja severna stavba, v kateri je bilo staro gledališče. Prokurative so bile zgrajene med letoma 1859 in 1865.


Danes se na tem trgu odvijajo številne prireditve, najpomembnejša med njimi pa je Festival Splitske zabavne glasbe, ki bo letos doživel že svojo 55. izvedbo.


Pred Prokurativami je nekoč stala Bajamontuša, monumentalna fontana iz leta 1880. Izgradili so njo kot spomin na obnovitev splitskega vodovoda. Leta 1948 so jo porušili in na njenem mestu izgradili vodnjak z vodometom na zgornji sliki. V ozadju vidimo cerkev in samostan svetega Franje.


Pri zgoraj omenjeni cerkvici se začne potka, ki vodi na vrh polotoka Marjan. Zaradi pomanjkanja časa se nanj nismo povzpeli. Iz tako imenovanega Velega Varoša na vrh Marjana vodijo posebej za ta namen projektirane stopnice. Na celotnem prostoru Marjana se nahaja več cerkvic, tudi naravoslovni muzej z zoološkim vrtom, zahodno od njega stoji tudi najvišji vrh Mrajna, iz katerega se razprostira izjemen pogled na mesto ter na celoten Kaštelanski zaliv. Na hribu se nahaja tud oceanografski inštitut.


Posebej velja omeniti tudi Marmontovo ulico, ulico, ki se vertikalno spušča na Rivo in danes velja za ulico številnih trgovin in butikov. Ime nosi po Napoleonovem maršalu Marmontu, v času katerega je mesto doživelo silovit vzpon, z izgraditvijo cest, ureditvijo obale, razsvestljavo, delno odstranitvijo obzidja itd. Ulica predstavlja zahodno mejo starega splitskega jedra.


Marmontova ulica zvečer.



Na Marmontovi ulici, na njenem vzhodnem delu stoji stavba žveplenega kopališča, ki jo je leta 1903 projektiral splitski arhitekt Tončič. Gre za dosledno izvedbo dunajske secesije z obilico arhitektonskega okrasja na pročelju. To prikazuje zgornja slika.


Ob koncu Marmontove ulice vstopamo v mestni predel Dobri, kjer na trgu Gaja Bulata stoji stavba Hrvaškega narodnega gledališča. Po požaru na starem Bajamontijevem gledališču leta 1881, so to neorenesančno stavbo zgradili po načrtih arhitektov Vecchiettija in Bezića med letoma 1881-1893. Tudi to stavbo je zajel požar, zato so jo leta 1979 temeljito renovirali. Danes predstavlja eno od najpomembnejših gledaliških hiš na Hrvaškem. Ta ustanova tako npr. prireja že prej omenjeno Splitsko ljeto, prav tako dramski festival Marulićevi dnevi.


Na trgu Gaje Bulata, severno od gledališča, stoji cerkev in samostan Zdrave Marije. Samostanski kompleks so zgradili v 17. stoletju, kasneje je bil porušen,  novo cerkev so na tem mestu sezidali leta 1936. Cerkev je znana po freski Iva Dulčića, Kristus Kralj, iz leta 1959.


Izven obzidja Dioklecijanove palače, na njenem severnem delu, se nahajajo ostanki velikega srednjeveškega samostana benediktink. Večji del le tega je potekal ob severni strani palače in je bil zgrajen leta 1609. V času Napoleona so bili samostani ukinjeni, zato so benediktinke leta 1807 zapustile Split. V času Habsburžanov je bil preurejen v vojaško bolnišnico. Leta 1878 ga je zajel silovit požar, ki ga je skoraj v celoti uničil. Ohranile so se le tri stavbe, med njimi na zgornji sliki prikazana cerkev svete Evfemije.


Ob ostankih samostana, prav tako ob severnem delu palače stoji monumentalni bronasti kip Grgurja Ninskega, delo Ivana Meštroviča iz leta 1929. Ta je prvotno stal na peristilu, a se ni dobro vključeval v okolico, zato so ga prestavili. V času našega obiska je bil deležen prenove.


Na zunanji strani obzidja se nahaja tudi trg bratov Radić oziroma zelenjavni trg. Ta se nahaja tik ob Rivi. Pozidan je bil leta 1435 za potrebe nastanitve beneške posadke.


Osrednji del trga predstavlja palača Milesi iz 18. stoletja. Pred njo stoji spomenik hrvaškemu pesniku Marku Maruliću, spomenik je prav tako delo kiparja Ivana Meštrovića.


Južno stran zelenjavnega trga zapirajo stolpi mestnega kaštela, trdnjave. V času beneške oblasti so take trdnjave nastajale povsod po Dalmaciji, tako tudi v Trogirju in Zadru.

Zahodno od kompleksa palače se razprostira narodni trg, mestno središče Splita. Trg se je oblikoval na prostoru okrog predromanske cerkve svetega Lovra, po kateri se je sprva imenoval, kasneje še Gosposki in Orožni trg. Municipalno središče je postal med 14. in 15. stoletjem. V tem času je bila na tem trgu sezidana knežja in komunalna palača z mestno ložo. Sprva je imel tloris trikotnika, vendar je bila zaradi nepremišljenega podiranja nekaterih palač ta oblika uničena. Podrli so tudi cerkev svetega Lovre ob njegovi zidavi.


Severno od zahodnih vrat Dioklecijanove palače na trgu stoji romanska hiša-stolp z romanskimi odprtinami v prvem nadstropju. Nad njimi so v 15. stoletju postavili mestno uro s številčnico, razdeljeno na 24 ur. Nad stolpom je manjši gotski zvonik.


Od omenjenega kompleksa stavb se je ohranila le Komunalna palača iz 15.stoletja. Ta je ohranila originalni videz le v pritličju. Danes se v njej nahaja Etnografski muzej.


Na južni strani trga stoji tudi palač Pavlović.


Na mestno hišo se naslanja palača Karepić, zgrajena v 16. stoletju v slogu renesanse.


Hiša Nakić, monumentalna stavba, ki jo je leta 1902 projektiral arhitekt Špiro Nakić. Ta hiša je eden redkih primerov dunajske secesije v Dalmaciji.


Omeniti velja tudi Splitsko pristanišče, to ima izjemen pomen tako za lokalni kot mednarodni promet. Po številu potnikov gre za tretje največje pristanišče v Sredozemlju, za Neapljem in Pirejem. Na leto prepeljejo okoli 3.5 milijona potnikov.

Izven centra mesta velja omeniti še predel Poljud. Poleg stadiona, ki sem ga omenil že v blogu o nogometnem klubu Hajduk, velja omeniti še frančiškanski samostan na Poljudu iz 15. stoletja. Ta se je ohranil še do današnji dni. V samostanski cerkvi se nahaja poliptih beneškega slikarja Santacroceja, na njem je naslikan splitski zavetnik sveti Dujam, ki v roki drži maketo mesta.


Na Poljudu se nahaja tudi največja večnamenska športna dvorana Spaladium arena, zgrajena za potrebe svetovnega prvenstva v rokometu leta 2009. Dvorana sprejme nekaj več kot 10.000 obiskovalcev. Šest let kasnje dvorana propada, je nedokončana, pred letom dni so zaradi dolgov izklučili tudi elektriko. Kompleks spominja na Stožice, ki je prav tako nastal na osnovi javno-zasebnega partnerstva.


Največjo znamenitost mesta pa predstavlja že prej omenjena Diokecijanova palača, ki naj bi bila zgrajena za čas njegovega življenja po abdikciji. Dioklecijan je namreč od leta 305, ko je odstopil svoj položaj nasledniku, pa do svoje smrti, leta 316, živel v njej. Graditi naj bi jo začeli leta 298, obstajajo pa tudi številne druge verzije, zakaj so jo dali zgraditi.

Palača ima obliko deformiranega pravokotnika, tako so njene zahodne in vzhodne stranice dolge približno 215 m, južna in severna pa okoli 180 m. Celotna površina meri okoli 30.000 kvadratnih metrov.

Celotno palačo deli na dva dela povprečna ulica. Ta poteka od zahodnih do vzhodnih vrat. Tako je bila južna polovica palače namenjena cesarskim sobanam, severna pa za služinčad in vojsko. Obrambni zid palače je na vsaki strani pojačan s štirimi masivnimi četverostranimi stolpi. Vzdolž zidov palače je potekal hodnik za straže.

Palačo so gradili ljudje iz vzhoda, o čemer pričajo njihova imena, ki so vklesana v obzidje, npr. Zotikos in Filatos. Material za palačo pa je bil pripeljan iz braških kamnolomov in kamnolomov iz okolice Trogirja. Arhitektonsko okrasje in mramor pa je bilo pripeljano z italskega polotoka, grških otokov in Egipta.


Na spodnji in zgornji sliki imamo tako imenovana srebrna vrata oziroma vzhodna vrata palače. Ta so podobna severnim, le da manj okrašena in skromnejša. Bila so večkrat prezidana oziroma celo zazidana, rekonstruirana pred okoli 80 leti.


Na spodnji sliki vidimo vzhodni zid palače, četverokotne in osmerokotne stolpe so zrušili v 18. stoletju. Na del med JV stolpom in vzhodnimi vrati pa je precej vplivala pozidava in kasneje rušenje trdnjave vojvode Hrvatinića  v 15. stoletju. V zadnjih letih so zid očistili in ga rekonstruirali.


Na spodnji sliki vidimo JV stolp, ki so ga v času našega obiska rekontruirali. Gre za najvišji stolp v palači s pritličjem in tremi nadstropji. Razlog, ker se teren spušča proti morju, je bil za nadstropje višji od severnih stolpov. Danes je ohranjen do drugega nadstropja, nad njim pa je ravna terasa.


Na spodnji sliki imamo severna oziroma zlata vrata. Ta so predstavljala glavni vhod v Dioklecijanovo palačo. Ta del zidu se je ohranil skoraj v celoti. Glavni okras predstavljata dve niši ob vratih in tri niše iznad vhoda, prav tako polkrožni loki, ki so jih nekoč podpirali stebri. V kapitel na zahodni strani vrat je vklesano grško ime Zotikos, kar priča o poreklu graditeljev palače. Iznad zidu so ohranjene baze na katerih so stali kipi vseh tetrarhov.


Dobro je ohranjen tudi severozahodni vogalni stolp. V stolpu je bila v srednjem veku preurejena cerkev svetega Petra, od 11. stoletja pa je bil del že prej omenjenega benediktinskega samostana. Stolp so nedavno prenovili, v njem deluje mediteranski center za gradbeniško dediščini Univerze v Splitu.


Južni zid zaznamujejo južna vrata na spodnji sliki in vhod v Dioklecijanove kleti, ki so imele dvojno funkcijo. Prva je bila ta, da so predstavljale temelj Dioklecijanovega stanovanja v prvem nadstropju, druga pa, da so nivelirale južni del palače glede na spuščanje terena proti morju. Danes imajo izjemen pomen, saj lahko na podlagi njihovega razporeda, strokovnjaki rekonstruirajo razpored in obliko Dioklecijanovega stanovanja, ki je zavzemalo celotno južno površino palače v dveh nadstropjih. Za ogled kleti je potrebno plačati vstopnino, ogled brez vstopnine je možen le v veliki pritlični dvorani, ki povezuje obalo s peristilom.


Velika pritlična dvorana, ki povezuje obalo s peristilom.


Peristil predstavlja eno od najizrazitejših arhitektonskih celot na področju celotnega vzhodnejga Jadrana. Gre za odprt prostor ob vzdolžni osi palače, obdan s tremi stebri. Je za tri stopnice nižji od nivoja ulic v palači. Nekako izenačuje razliko med severno polovico palače in dvonadstropnega cesarjevega stanovanja v južni polovici. Povezuje dostop do cesarjevega stanovanja z njegovim mavzolejem.  Zaznamujejo ga štirje visoki stebri s korintskimi kapiteli, ki podpirajo trikotni zatrep nad polkrožnim lokom ter tako tvorijo portiron, monumentalni vhod v Dioklecijanovo stanovanje.


Med središčnimi stebri portirona je bila nekoč ograjena cesarska loža, kjer se je včasih pojavljal cesar in sprejemal obiskovalce. To priča o tem, da je bil sam peristil zgrajen za potrebe čaščenja cesarja, ki se je podložnikom prikazoval kot bog.


Levo in desno od portirona se nahaja kolonada s po šestimi korintskimi stebri, na katere se naslanja sedem lokov z bogato okrašenim vencem. V tretjem stebru so bile na obeh straneh vrata, ki so na vzhodni strani vodile v mavzolej, na zahodni v tri hrame palače. Vrata v mavzolej so lepo vidna na spodnji sliki.


Na koncu vzhodnega dela peristila se nahaja majhna renesančna cerkvica svetega Roka, ki so jo leta 1516 pregradili iz prejšnje hiše v romanskem slogu.


Peristil danes predstavlja izjemno sceno za gledališke in glasbene prireditve festivala Splitsko ljeto.

Vzhodno od peristila se nahaja monumentalni mavzolej cesarja Dioklecijana. Nahaja se v pravokotnem dvorišču z visokim zidom. Tvorijo ga stebri, ki obkrožajo oktogonalno stavbo, pokriva pa ga kasetirani kamniti strop. V sredini mavzoleja je stal sarkofag s truplom cesarja, a so ga v zgodnjem srednjem veku odstranili. V času, ko je palača prerasla v mesto so mavzolej preuredili v katedralo svete Marije, kmalu pa so jo začeli imenovati cerkev svetega Dujma, solinskega mučenca, katerega oltar so postavili v srednjem veku. Sveti Dujam danes predstavlja svetnika in zaščitnika mesta. Po lokalnem izročilu je bil učenec svetega Petra, vsekakor pa gre za prvega solinskega škofa, ki je umrl mučeniške smrti v času preganjanja kristjanov pod Dioklecijanovo oblastjo. Pokopan je v Solinu. Praznik svetega Dujma splitčani praznujejo 7. maja.


V 13. stoletju in na začetku 14. so na mestu vhodnega prostora v mavzolej, sezidali zvonik svetega Dujma v poznoromanskem slogu, zidava stolpa se je kasneje končala z gotsko-renesančnim zaključkom. Konec 19. stoletja so ga zaradi dotrajanosti rekonstruirali. Del originalnih skulptur danes hranijo v muzeju mesta Split. V duhu takratnih idej o čistosti sloga so originalno gotsko-renesančno nadstropje zamenjali z neoromanskim zaključkom. Od originalnih delov zvonika, sta se ob njegovem vhodu ohranili dve romanski figuri levov, ki ju lahko vidimo na eni od prejšnjih slik. V prvem nadstropju so se ohranili prizori Marijinega oznanjenja in rojstva Jezusa Kristusa.


Omeniti velja še vratnice splitske katedrale. Te predstavljajo enega od najvrednejših primerkov srednjeveškega rezbarstva. Izdelal bi jih naj slikar in rezbar Andrija Buvina, leta 1214. Izdelane so iz hrastovih desk, visoke 5.30 metra, skupaj široke 3.60 m. Sestojijo iz dveh kril, vsako krilo obsega 14 prizorov iz Kristusovega življenja. Levo krilo prikazuje prizore Kristusovega življenja, desno pa trpljenja.


Omeniti velja še Jupitrov hram oziroma krstilnico, ki se nahaja na zahodni osi mavzoleja. Izpred hrama je egipčanska skulptura sfinge. V krščanski dobi so hram preuredili v krstilnico stolne cerkve. V krstilnici sta dva sarkofaga, prvi je sarkofag nadškofa Ivana iz Ravene, utemeljitelja solinske nadškofije in sarkofag nadškofa Lovra, ki je upravljal splitsko cerkev v času hrvaških narodnih vladarjev v 12. stoletju. V krstilnici je tudi bronasti kip svetega Janeza Krstnika iz leta 1954, delo Ivana Meštrovića.