PO BOSNI IN HERCEGOVINI

6.7.-12.7.2015

(SARAJEVO)

2.DEL

Po ogledu muzeja v Jablanici, me je pot vodila v glavno mesto Bosne in Hercegovine, Sarajevo oziroma Evropski Jeruzalem, kot ga kličejo nekateri zaradi njegove raznolikosti in sožitja zahodne in vzhodne orientalske kulture. Gre za edini mestno na svetu, kjer lahko v krogu 500 m obiščete katedralo, pravoslavno cerkev, sinagogo in džamijo. Mesto je bilo leta 2009 po mnenju Lonely Planeta navedeno, kot top 10 destinacija, ki jo morate obiskati.

Gre za mesto svetovnega pomena, ki so ga v zgodovini zaznamovali trije dogodki. Prvi se je zgodil leta 1914, ko je bosanski Srb, Gavrilo Princip ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda z ženo, kar je bil povod za 1. svetovno vojno, drugi se je zgodil 70 let pozneje, ko je Sarajevo gostilo 14. Zimske olimpijske igre, s čimer je doživelo največji razcvet v svoji zgodovini in tretji se je zgodil v državljanski vojni med letoma 1992-1995. V tem času je bilo mesto kar 1425 dni obkoljeno s strani vojske JNA  in vojske bosanskih Srbov, pri čemer je življenje izgubilo okoli 11.000 prebivalcev, med njimi 1600 otrok. Gre za časovno, najdaljšo obkoljenost kateregakoli glavnega mesta sveta v novejši zgodovini.

Samo mesto leži na sarajevskem polju in je obkoljeno s kar petimi planinami. Z 2088 m visoko Treskavico na vzhodu, na jugozahodu z 2067 m visoko Bjelašnico in 1502 m visokim Igmanom. Na jugovzhodu ga zapira 1627 m visok Trebević, peta planina, ki ga obdaja pa je 1913 m visoka Jahorina. Na teh planinah, razen Treskavice, so se odvile 14. Zimske olimpijske igre, leta 1984. Zaradi take lege je večina ulic v Sarajevu precej strmih, kar sem opazil tudi sam. Skozi center mesta teče reka Miljacka, ki se v zahodnem delu mesta, v naselju Ilidža, izliva v reko Bosno.

V samem mestu, po štetju iz leta 2009, živi okoli 300.000 ljudi, čeprav številke iz zadnjih let govorijo o tem, da naj bi v širšem Sarajevu živelo okoli 500.000 domačinov. Pred vojno naj bi v mestu živelo okoli 50 odstotkov muslimanskega prebivalstva, ta številka naj bi se v zadnjih letih znatno povečala.

Sarajevo ni samo glavno mesto BIH, temveč je tudi glavno mesto Kantona Sarajevo. Deli se na štiri občine, in sicer, Center, Novo Mesto, Staro Mesto in Novo Sarajevo. Sarajevo naj bi se začelo razvijata na območju naselja Butmir, na področju današnjega letališča. V bronasti dobi so ga naselili Iliri, kasneje je pripadlo Rimskemu cesarstvu. Slovani so se na to območje začeli naseljevati v 7. stoletju. V 13. stoletju je bilo Sarajevo del samostojne države Vrhbosna. To obdobje je zaznamovalo nekaj vladarjev, ki so politično in teritorialno okrepili Bosno, omenil bi npr. bana Kulina ali pa Tvrtka I. Kotromanića. Svojo samostojnost je Bosna izgubila leta 1463 s prihodom Turkov.

Prav v tem času je nastal stari del mesta, kot ga poznamo danes. Za najpomembnejšo osebo tistega časa velja vezir Gazi Husrev-beg, ki je zgradil večino starega mesta, med drugim leta 1531 džamijo, ki nosi njegovo ime in, ki danes velja za najpomembnejši sakralni objekt islamske arhitekture na Balkanu. V tem času Sarajevo postaja največje in najlepše mesto na Balkanu, večina prebivalcev je prešla na islam. A v 17. in 18. stoletju je moč Turkov začela upadati. Tako je leta 1697 vdor vojske Evgena Savojskega skoraj do tal uničil mesto. Po Berlinskem kongresu iz leta 1878 je BIH in s tem Sarajevo, prešlo pod Avstro-ogrsko oblast, s čimer se je obdobje pod Turki po 400 letih končalo.

V času Avstro-ogrske je v Sarajevu potekala evropeizacija in modernizacija društva. Mesto je bilo podvrženo silni industrializaciji, med drugim je Sarajevo dobilo tudi tramvaj, sprva je ta deloval s pomočjo konjske vleke, po letu 1880 pa na elektriko. Kot zanimivost, Sarajevo je dobilo tramvaj pred Dunajem. gradili so se hoteli, kasarne, železnica...Vse se je končalo 28.6.1914, ko je blizu latinskega mostu, Gavrilo Princip, ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franza Ferdinanda in njegovo ženo, Sofijo. Za atentat je Avstrija obtožila Srbijo in ji napovedala vojno. Z napadom Avstro-ogrske na Srbijo se je začela 1. svetovna vojna, a Sarajevo v vojno ni bilo neposredno udeleženo, temveč so boji potekali po ostalih delih bosanskega ozemlja. Po vojni je Sarajevo postalo del Kraljevine SHS, v času 2. svetovne vojne pa del Neodvisne Države Hrvaške. Mesto je bilo leta 1943 in 1944 večkrat bombardirano s strani zaveznikov. V tem času je bil v Sarajevu formiran močan odpor partizanov, na čelu katerega je bil Vladimir Perić Valter, ki je v boju umrl. Po vojni je Sarajevo postalo glavno mesto BIH, v okviru SFRJ. V tem času se je v Sarajevu spet na veliko gradilo, povečalo se je tudi število prebivalcev. Potem, ko je Sarajevo v konkurenci Goteborga, Sappora dobilo 14. Zimske olimpijske igre, pa je mesto v osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživelo največji razcvet.

Vse to se je končalo v začetku devetdesetih let, ko je padel komunizem na tleh SFRJ. 1.3.1992 je bila proglašena neodvisnost BIH, ki je bila mednarodno priznana 6.4.1992. Kmalu je vojska JNA, srbske paravojaške sile začela bombardirati Sarajevo z bližnjih planin, vse skupaj je to trajalo 1425 dni. Po podpisu Daytonskega sporazuma je Sarajevo postalo glavno mesto BIH, BIH pa je s tem postala prvič samostojna, po letu 1463, ko so jo zavzeli Turki.

Ob prihodu v Sarajevu sem se prvo ustavil v predelu Ilidža. kjer sem si ogledal eno od največjih sarajevskih znamenitosti, Tunel rešitve, ki je v času srbske agresije povezoval dve naselji v Sarajevu, Dobrinjo in Butmir. Takoj ob prihodu me je prijazni gospod usmeril na parkirišče ob svoji hiši in mi povedal kam se gre do tunela, koliko je vstopnina, prav tako se je hecal, predvsem iz ostalih tujcev, saj je skoraj vsakemu prodal šalo o tem, da se morajo vrniti po vstopnice za tunel v nekaj kilometrov oddaljeno Ilidžo. Je pa res, da za vstop v tunel vseeno moraš imeti KM, konvertibilne marke, v evrih se ne da plačati. 

Pred hišo Kolarjevih, kjer je med vojno bil osrednji vstop v 720 m dolg, in povprečno 1m širok in 1,5 m visok tunel. Danes je v tej hiši muzej, v katerem si lahko ogledate le dobrih 20 m tunela.

Oznaka na vhodu, da vstopnine ni mogoče plačati v evrih. Plačati morate 10 KM.

Če se vrnem na začetek vojne v Sarajevu. Srbska vojska je potihoma podpirala Miloševičevo idejo komunizma, tako je pod izgovorom, da hoče zaščititi mesto pred tujim sovražnikom, razvrstila svojo vojno mehanizacijo okoli Sarajeva. S pomočjo vodje bosanskih Srbov so z lahkoto prepričali srbsko prebivalstvo, da je Bosna srbska država za katero se morajo boriti, ostali prebivalci mesta pa niso verjeli, da jih JNA, zna napasti. Srbi so kmalu začeli zavzemati okoliške vasi, izvajali etnično čiščenje, ljudi pa vozili v koncentracijska taborišča. Srbi so zavzeli vsa naselja okoli Sarajeva, od Ilidže, Vogošća, Grbavice, Hadžićov. Z zavzetjem letališča je bilo Sarajevo dejansko odrezano od sveta, brez vode, hrane in zdravil. Srbi so sicer večkrat hoteli zavzeti mesto, a jim ga ni uspelo, predvsem zaradi prebujajočega se odpora domačinov in ozkih ulic, ki so zaustavile oklopna vozila. So pa z vso močjo uničevali mesto iz okoliških hribov s svojo artilerijo. Mednarodna skupnost se je prvič odzvala leta 1992, ko so Srbi predali letališče v okrilje ZN. Pri tem je general Mladić zahteval, da se letališče uporablja le za potrebe ZN. Vojaki ZN so sporazum morali spoštovati, kar je pomenilo, da kljub kršitvam nekaterih vojakov ZN, ki so nekajkrat popustili pri prehajanja letališča s strani Bošnjakov, ki so hoteli preiti na osvobojeno ozemlje, ni bilo mogoče zapustiti Sarajevo. Prav tako so na tiste, ki so hoteli preiti preko letališča, čakali srbski ostrostrelci, ki so kakih 100 ljudi tudi ubili. O okupaciji mesta, leta 1992,  priča spodnja slika. Potrebno je bilo najti novo rešitev.

Sprva so rešitev videli v drenažni cevi, ki se je uporabljala za odvajanje podzemnih vod, ker pa nikjer ni bilo mogoče dobiti načrtov letališča je ta ideja propadla. Leta 1992 je vodstvo bosanske vojske predstavilo idejo o gradnji podzemnega tunela, pod vodstvom dveh inženirjev, Brankovića in Šere, so se v strogi tajnosti začeli delati načrti o gradnji tunela. Sama gradnja se je, sprva le na Dobrinjski strani začela 28.1.1993, ideja je zaradi pomanjkanja opreme skoraj propadla, kopali so ročno, s krampi in lopatami, svetili so si pa z posodicami, napolnjenimi z jedilnim oljem. Po dodatnem ukazo predsednika Izetbegovića so se dela na polno nadaljevala šele po 28.3.1993, prav tako samo na Dobrinski strani. Največji problem je predstavljala komunikacija z Butmirom, zaradi katere je bilo vedno potrebno preteči letalsko pisto. Dela so se ob stanovanjski hiši Kolar v Butmirju, začela 23.4.1993. Delo se je odvijalo v treh izmenah, 24 ur dnevno. Srbi so ugotovili gradnjo tunela in skušali preprečit nadaljnja izkopavanja, a jim ni uspelo. 30.7.1993 okoli 21.00 je bil tunel izgrajen. Sarajevo je tako dobilo majhno, a varno povezavo z Butmirjem, Igmanom in ostalimi osvobojenimi deli BIH. Skupaj so izkopali 2800 kubičnih metrov zemlje, vgradili okoli 170 kubikov lesenih podpornikov in okoli 45 ton železa. Že prvo noč so npr. pripeljali v mesto okoli 12 ton vojaškega materiala.

Sprva so skozi tunel vse nosili na hrbtu ali ročno, kasneje so naredili manjše vagone, sprva le 5 ali 6 njih, kasneje celo 24. Te 300 kg težke vagone so ljudje potiskali ročno. Zaradi podzemnih vod, obilnih padavin in topljenja snega se je tunel večkrat napolnil z vodo, dvakrat je bil čisto onesposobljen zaradi tega. Skozi tunel so prehajale tudi skupine ljudi, od 20 do 1000 ljudi velike. Vsak je nosil po 50 kg hrane, ki so jo vozili iz Hrvaške. Dnevno je lahko skozi tunel prešlo tudi do 4000 ljudi. Skozi tunel so črpali tudi nafto, ki jo je primanjkovalo v Sarajevu. To je bilo nevarno predvsem zaradi srbskega granatiranja, saj so črpali nafto iz ene cisterne na eni strani tunela v drugo na drugi. Poleg cevi za nafto so s pomočjo nemške vlade skozi tunel speljali tudi telefonski kabel. Zaradi vode v tunelu je bil prehod zaradi obeh kablov smrtno nevaren. 

Z bombardiranjem NATA bosanskih Srbov je bila vojna, vsaj v Sarajevu končana, dejansko konec pa je doživela šele novembra v Daytonu. Po vojni je bil tunel zapuščen in je začel propadati. Zaradi pomanjkanja služb in zaradi ohranjanja spomina se je družina Kolar odločila, da ohrani vse kar so uporabljali pri gradnji in uporabi tunela. Trenutno je muzej del Zavoda za zaščito spomenikov kantona Sarajevo.

V povojnih letih ga je obiskalo veliko znanih osebnosti, od Gillian Andreson, Richarda Gera, Morgana Freemana, do Orlanda Blooma, Kevina Spaceya, Johna Travolte in mnogih drugih. O tem pričajo tudi slike v muzeju.

Richard Gere v tunelu odrešitve.

V muzeju se lahko vpišete tudi v spominsko knjigo.

Maketa predora pod letališčem.

Muzej je sestavljen iz treh delov. iz sobe z eksponati iz tistega časa,

drug del predstavlja spominska soba z množico fotografij iz tistega časa in, kjer si je možno ogledati tudi film o gradnji tunela,

tretji del predstavlja 20 m originalnega dela tunela skozi katerega se lahko sprehodite. Ostali del tunela se je zaradi pristajanja letal zrušil, prav tako iz varnostnih razlogov se kar tako ne morete sprehajati pod letališko pisto.

Na koncu sem se ustavil še v trgovini s spominki, pri gospodu, ki mi je v začetku računal parkirišče. Ta je aktivno sodeloval v gradnji tunela zato je znal povedati marsikaj o tem. Npr. o tem, da so kasneje začeli gradit še dva večja tunela, da ima ta originalni tunel, ne le enega, temveč štiri vhode, itd. Prav tako mi je postregel s s češnjami.

Tovornjak s katerim je Abdi Jašar vozil odvečno zemljo iz tunela.

Plaketa, ki dokazuje njegovo pomembno vlogo pri gradnji tunela.

Eden, od vhodov v originalni tunel. Hiša stoji nasproti hiše Abida Jašarja.

Prav pred to hišo je srbski agresor ubil devet civilistov in ne pred hišo Kolarjevih, kjer stoji spominska tabla. 

Pogled na letališče iz Butmirja.

Nato sem se odpravil iskat moj apartma. Pot mi je na zemljevidu začrtal gospod Jašar, tako, da nisem imel težav. Po dobrih desetih kilometrih sem se že znašel pred apartmajem na Mjedenici, na hribu, ki je od Latinskega mosta oddaljen dobrih 600m.

 Edini problem je predstavljalo parkirišče, ki sem ga nato le našel pred ogrado apartmana. Po besedah lastnika apartmana je Sarajevo precej znano po vlomih v avtomobile, zato je najbolše, da v avtu ne pustite nič vrednega.

Moj apartman.

Po razpakiranju je sledil prvi sprehod po mestu. Ker se večina Sarajeva nahaja na planinah, ki ga obdajajo, sem moral vsak dan prehoditi stopnice, ki jih lahko vidite na spodnji sliki.

Po 300 m sem bil že ob reki Miljacki, ki teče skozi Sarajevo. Gre za 35,9 km dolgo reko, ki nastane z združitvijo Paljanske Miljacke, ki izvira na Palah, v bližini Sarajeva in Mokranjske Miljacke, ki izvira prav tako v bližini Pal, v Kadinem Selu. V bližini Sarajeva se Miljacka izliva v reko Bosno.

Kar prvo opazi popotnik v mestu, da je čez reko na vsakih nekaj metrov postavljen most. Teh naj bi bilo v osrednjem delu Sarajeva več kot petnajst, med njimi še vedno stoji pet kamnitih iz 16. stoletja, ki so nastali v času otomanskega cesarstva.

Takoj pod mojim stanovanjem seje nahajal most Drvenija, leseni most iz leta 1898.

Desno od njega se je nahajal most Ćumurija. Most je dal zgraditi Hadži Hasan, leta 1556. Leta 1886 so ga zamenjali z železno konstrukcijo, leta 2012 so na njega postavili LED osvetlitev.

Levo pa se je nahajal most Čobanija, gre za sprva leseni most iz leta 1557. Kasneje je most rekonstruirala Islamska skupnost v času šejha Kaimija, sarajevskega pesnika. Zato ga danes nekateri domačini kličejo tudi most Šejtanija.

Če nadaljujete pot proti vzhodu naletite na prav poseben most z imenom Festina lente, kar v prevodu pomeni pohiti počasi. Gre za nov most, iz leta 2012, nahaja se pred Akademijo likovnih umetnosti.

Kaj kmalu sem se znašel v mestnem predelu Skenderija. Najpomembnejši most v tem predelu je Eiffelov most, ki je bil postavljen leta 1893. Postavljen naj bi bil pod načrti Gustava Eiffla, arhitekta, pod načrti katerega so v Parizu postavili Eifflov stolp.

V bližini tega mostu se nahaja mesto za poljub. Tako lahko svojo najdražjo poljubite ob pogledu na zgoraj omenjeni most.

Nedaleč stran se nahaja most Vrbanja, ki je znan po tem, da sta na njem bili ubiti prvi žrtvi vojne za Sarajevo, študentka Suada Dilberović in uslužbenka parlamenta, 34-letna, Olga Sučić. Obe sta se udeležili demonstracij za mir 5.4.1992, ko so ju ubili streli z Jevrejskega pokopališča, prav na tem mostu.

 Na mostu danes lahko vidimo spominsko ploščo, na kateri pa je bilo sprva le ime Suade Dilberović, po kateri se je most nato tudi imenoval. Kasneje, in sicer, leta 2001, so pod pritiskom družine Sučić, dodali tudi Olgino ime.

Od ostalih mostov je potrebno omeniti še Carev most iz leta 1897, Kozji most iz 16. stoletja ter most Šeher-Ćehajina, ki danes povezuje mestno hišo z Inat hišo, in, ki je od leta 2005 proglašen za nacionalni spomenik BIH.

Za osrednji most Sarajeva pa velja Latinski most oz. most Gavrila Principa. To ime je nosil med letoma 1918 in 1992. Gre za eno od glavnih znamenitostih mesta. Prvotni most iz leta 1541 je bil iz lesa. Kamniti most so zgradili leta 1565.  Večkrat je bil obnovljen, zaradi poplav v 19. stoletju so mu zmanjšali število lokov iz pet na štiri. Most preko Miljacke je povezoval Sarajevo s katoliškim predelom, te ljudi so domačini klicali Latinci, po tem je most dobil tudi ime. 

Most je znan po sarajevskem atentatu, ko je 28.6.1914, bosanski Srb, Gavrilo Princip ustrelil avstro-ogrskega prestolonaslednika in njegovo ženo Sofio, kar je bil povod za 1. svetovno vojno. Na mostu so zatem postavili spomenik temu dogodku, a so ga leta 1918 dali porušiti. Deli spomenika so danes ohranjeni v muzeju na spodnji sliki, ki se nahaja ob Latinskem mostu. Natančneje gre za eno od izpostav muzeja Sarajeva, ki prikazuje Sarajevo v času Avstro-ogrske oblasti, od leta 1878-1918. Ostali del muzeja sestavljajo Svrzina hiša, hiša Despić, muzej Jevreja in Brusa Bezistan.

Na steni muzeja se nahaja tudi spominska plošča, ki stoji točno nam mestu, kjer je Gavrilo Princip streljal na Franza Ferdinanda.

Dobrih 300 m od Latinskega mostu se nahaja Baščaršija. Gre za zgodovinski in kulturni center mesta. Zgradili so jo v 15. stoletju, ko je Isa-beg Ishaković osnoval celotno mesto. Beseda čaršija pomeni trg, beseda baš pa ima v turškem jeziku pomen glavna. Zaradi velikega požara v 19. stoletju je dandanes dvakrat manjša kot je bila nekoč. Predstavlja največjo turistično atrakcijo mesta. 

Osrednja znamenitost Baščaršije je javni vodnjak v obliki kioska, Sebilj. Prvi vodnjak je na tem mestu, leta 1753, zgradil Mehmed Paša Kukavica. Današnjega so postavili kakih 10 m severneje, pod načrti arhitekta Viteka, leta 1891. 

Danes Sebilj predstavlja enega od dveh simbolov mesta, poleg mestne hiše. Velja zgodba, da če piješ vodo iz Sebilja, se boš zagotovo še kdaj vrnil v Sarajevo.

Sebilj je tudi priljubljeno zbirališče golobov.

Sebilj ponoči.

V ožjem delu Baščaršije velja omeniti še Bruso Bezistan, pravokotno kamnito tržnico, pokrito s šestimi kupolami. Leta 1551 jo je dal postaviti vezir Rustem-paša. Ime je dobil po turškem mestu Bursa, iz katerega je izvirala svila, ki se je prodajala na njem. V vojni v 90 letih je bil precej poškodovan, kasneje so v njega naselili del muzeja Sarajeva. 

Na drugi strani Bašćaršije stoji Bašćaršijska džamija oziroma džamija Havadže Duraka iz leta 1528. Gre za nacionalni spomenik BIH. Kot zanimivost velja omeniti, da zaradi svoje lokacije ni pokopališča ob njej, kot v večini džamij, je pa mali vodnjak.

Če se sprehodite po Bašćaršiji lahko kupite skoraj vse vrste spominkov, ki vas bodo spominjali na obisk Sarajeva. Od maskote Olimpijskih iger, leta 1984, Vućka, do magnetkov, razglednic, zapestnic itd.

Možno je tudi kupiti majčke s šaljivimi zapisi.

Na Bašćaršiji je seveda možno kupiti tudi bakrene sete za kavo, osnovni je iz dveh šalčk, džezve, zraven dobiš tudi eno žličko. Pri tem velja omeniti, da se ti dajo kupiti nekje od 12 evrov naprej, da pa je cena zelo različna po prodajalnah, prav tako se je možno pogajati za ceno. Nekje tak set stane tudi od 20 do 25 evrov. Prava bakrena džezva naj bi bila izdelana iz enega kosa bakra, ki jo mojster oblikuje v posodo in prevleče s kositrom. Za oblikovanje ene naj bi potreboval okoli pet ur.

Del Bašćaršije sestavljata tudi dve ulici, ena se imenuje Kazandžiluk in je iz leta 1528. Ime je dobila po tako imenovanih trgovinicah kazandžija, ki so se ukvarjale z izdelavo predmetov iz bakra, grelnikov vode, posode...Ta ulica je najbolj ohranjena ulica na Bašćaršiji. Druga pomembnejša ulica se imenuje Bravadžiluk, po ključavničarjih iz 16. stoletja, ki so tukaj delovali.

Ta ulica je najbolj znana danes po dobrih čevabdžinicah in buregdžinicah. Tudi sam sem obiskal najbolj znane čevabdžinice in buregdžinice v Sarajevu.

Prvi dan sem jedel v ćevabdžinici Hodžić 2. Družina Hodžić se že kakih 70 let ukvarja z mesarstavom, svojo prvo ćevabdžinico pa je odprla pred dobrimi 20 leti. Na Bašćaršiji ima trenutna dva gostinska objekta, Hodžić in Hodžić 2.

Desetka pri Hodžiću. Cena desetke čevapov na Bašćaršiji so se v vseh ćevabdžinicah gibale okoli 3,5 evra.

Cenik pri Hodžiću.

Prva čevabdžinica Hodžić na Bašćaršiji.

Kot drugo čevabdžinico sem obiskal čevabdžinico Petica. Ta slovi kot čevabdžinica z naj čevapi v Sarajevu. Odprli so jo v času zimskih olimpijskih iger, lastnica je družina Ferhatović. Ime Ferhatovič je v Sarajevu poznano kot ime za prvo čevabdžinico v Sarajevu, če ne celo v celotni BIH, iz leta 1957. Tradicija čevapov Ferhatović datira tako že okoli 50 let.

Na terasi petice.

Notranjost čevabdžinice.

Le streljaj od Petice se nahaja čevabdžinica Mrkva, ki se promovira s sloganom, MRKVA, PRAVO IME ZA ĆEVAP. In res v njej ti postrežejo z največjimi čevapi na Bašćaršiji, prav tako velja, da imajo tudi najbolj široko ponudbo jedi izmed vseh čevabdžinic, ki sem jih obiskal.

Čevabdžinica Mrkva spada med najstarejše Čevabdžinice v Sarajevu. Lastnik Ejub Mrkva jo je namreč odprl že daljnega leta 1963. V času vojne je bila čevabdžinica zaprta, dokler jo leta 1995 nista Ejubovi hčerki, Fadila in Amira, znova odprli. Danes ćevabdižinico vodi že tretja generacija družine Mrkva.

Kot zadnjo čevabdžinico, ki sem jo obiskal, bi omenil verjetno najbolj poznano, ki se za razliko od zgoraj omenjenih nahaja v sosednji ulici Kunjundžiluk. To je Željo. Na razmiku dobrih desetih metrov se nahajata obe čevabdžinici, ki nosita to ime, Željo in Željo 2. Od vseh čevabdižnic me je Željo najmanj prepričal, tako po okusu, velikosti čevapov, kot po omejenem izboru jedi. V Želju lahko dobite samo čevape, pleskavice, sudžukice ter nekaj brezalkoholnih pijač

Na zgornji sliki vidimo čevabdžinico Željo 2, na spodnji Željo.

Željotovi Čevapi.

Poleg čevabdžinic sem obiskal tudi verjetno najbolj znano buregdžinico v Sarajevu, buregdžinico Bosna, ki se nahaja tik ob čevabdžinici Mrkva. 

Nabito polna terasa buregdžinice.

V njej lahko poleg bureka, dobite sirnico, zeljanico-špinačni burek, krompirušo, tikvenjačo-burek iz buč itd. Kot zanimivost naj povem, da v Bosni ne poznajo izrazov sirni burek, krompirjev burek itd. Tam je burek samo eden in to je mesni burek. Za ostalo veljajo zgoraj omenjena imena.

Cene zgoraj omenjenih jedi se gibljejo nekje med 1 evrom, do evra pa pol.

Sarajevo sem obiskal v času Ramazana, muslimanskega posta. V tem obdobju so restavracije in čevabdžinice stregle tudi Iftarski meni. Gre za večerni obrok muslimanov, ki se postijo v času meseca Ramazana. Takoj po koncu sonca so se te restavracije napolnile s temi gosti in je bilo prav težko dobiti mesto kjerkoli ob tistem času.

Omeniiti velja še obisk lokala Dibek, kjer vam postrežejo s pravo ročno mleto bosansko kavo, tako imenovano TUCANA KAHVA. 

Cena take kave znaša 1 evro.

Kavo vam postrežejo v džezvi, pijete pa jo iz tako imenovanega fildžana, majhne posode brez ročaja. Ob tem vam dodajo kocko sladkorja in kocko rahatlokuma, gre za vrsto deserta iz škrobnega gela in sladkorja.

Po Bašćarišiji je tudi možno kupiti BAKLAVE TO GO. Te je možno kupiti v različnih različicah. Tako obstajajo baklave iz nutele, arašidov itd.

Nadalje sem obiskal tudi verjetno najpomembnejši verski objekt na Bašćaršiji, prav tako v BIH. Gre za velik kompleks, ki vsebuje urni stolp - sahat kula, versko šolo, hanikah - tekija oz. islamska verska zgradba v kateri so se zbirali, stanovali, opravljali verske obrede derviši - muslimasnki mistiki, knjižnica, musafirhana - brezplačno prenočišče za potnike.

Osrednji objekt kompleksa predstavlja Gazi Husrev-begova džamija. Zgradili so jo leta 1531 pod vladarjem Sandžaka, upravne enote otomanskega cesarstva, na tem območju, Gazi Husrev-bega, projiciral jo je eden od največjih istanbulskih arhitektov, Ajem Esir Ali. Džamija je kvadaratne oblike, s kupolo širine 13 m in višine 16 m. Gre za prvo džamijo na svetu, ki je bila električno osvetljena, in to že leta 1898.

Pred džamijo stoji šadrvan, ki služi za umivanje pred molitvijo, ob njej pa Gazi Husrev-begove turbe, mavzolej v katerem je pokopan Gazi Husrev-beg. Del objekta je tudi musafirhana, nekoč brezplačno prenočišče za popotnike, danes v njej slaščičarna, pekarna in restavracija z letnim vrtom.

Ob džamiji se nahaja tudi urni stolp, sahat kula, zgrajen v 17. stoletju, nato uničen v požaru in leta 1762 ponovno obnovljen. Na stolpu je ura znamke Gillet and Johnston, narejena leta 1873 v Londonu. Gre za najverjetneje edino uro, ki kaže čas po lunarnem koledarju, zato ga more muvekit enkrat tedensko prilagajati. Ura prikazuje polnoč točno ob času, ko zaide sonce. Nekoč je v dvorišču džamije obstajala tako imenovana muvekithana, ki je s pomočjo posode in vode določala točen čas namaza, muslimanske molitve. Ko v času ramazana udari polnoč je čas iftarja za muslimane, tako je vsak večer mojega obiska v Sarajevu okoli 20.35 po našem času zadonel top iz belega stolpa v Sarajevu, ki je naznanjal Iftar.

Nedaleč stran od džamije se nahaja Gazi Husrev-begov bezistan, zgrajen med letoma 1537 in 1555, gre za pravokoten objekt, dolg kar 109 m. 

Danes se v njem nahajajo številne majčkene prodajalnice.

Na nasprotni strani džamije se nahaja Gazi Husrev-begova knjižnica, ustanovljena leta 1537, nova zgradba je bila postavljen ob džamiji s pomočjo donacije šejkov iz Katarja.

Odprli so jo lansko leto, v njej pa lahko najdemo okoli 90.000 dokumentov, časopisov v orientalskih, bosanskem in drugih evropskih jezikih.

Preko džamije se nahaja tudi muzej Gazi Husrev-beg.

Osrednji del predstavlja Kuršumlija medresa - Seldžukija, gre za visoko versko šolo, ki jo je Gazi Husrev-beg posvetil svoji mami Seldžuki. Zanimivost te kamnite stavbe je ta, da ima vsak prostor svoj dimnik, kamin in kupolo. V njej se nahaja 12 učilnic. 

Ob njej stoji Gazi Husrev-begov hanikah, verska stavba oziroma šola islamskega misticizma, v kateri so sledeč pravilom in redu, derviši živeli svoja religijska in mistična občutja.  

Zgrajena je bila leta 1531. V njej se nahaja 14 kabinetov. Stavba je bila večkrat poškodovana, leta 1931 skoraj povsem uničena. Po prvotni obliki je bila ponovno zgrajena leta 2000.

Za njo se nahaja islamska verska šola z internatom.

Gazi Husrev-begov kompleks stoji ob Ferhadiji, pešpoti, ki povezuje Baščaršijo z Vječno vatro. V tem delu se otomanski del mesta preliva v Avstro-ogrskega.

Večni ogenj so postavili 6.4.1945, na dan obletnice osvoboditve izpod Nemcev po osvoboditvi mesta v 2. svetovni vojni od fašizma. Plamen gori prav v ta namen, namen spomina na osvoboditev mesta. Kot zanimivost velja omeniti, da plamen med okupacijo mesta med letoma 1992 in 1995 ni gorel, ker je v mestu primanjkovalo goriva. Ob plamenu se nahaja spominska plošča s tekstom.

Ob Vječni vatri stoji slaščičarna z enakim imenom, z zelo dobrim sladoledom, ki ga lahko kupite že za 0,50 evra.

Malenkost naprej se nahaja mestna tržnica.

Za njo se nahaja Zelena tržnica, sadno zelenjavna tržnica, kjer lahko vsak dan kupite sveže sadje in zelenjavo. Na tej tržnici so srbski ostrostrelci v dveh napadih ubili več deset ljudi. Ob njej se nahaja spominska plošča.

Malenkost naprej po Ferhadiji, v smeri Baščaršije stoji na desni strani najpomemnejši katoliški objekt v mestu, katedrala Srca Jezusovega.

Izgradnja katedrale sega v leto 1884, končali so jo pet let kasneje po načrtih arhitekta Josipa Vancaša. Katedrala je bila zgrajena na mestu nekdanjega taborišča za janjičarje oziroma na mestu, kjer je Avstro-ogrska hotela izgraditi mestno tržnico, ki sedaj stoji streljaj proč. V pročelju katedrale se nahajata dva zvonika, visoka 43,2 m. V zahodnem zvoniku se nahaja en zvon, težine 2,5 tone, v vzhodnem pa pet manjših. Nad glavnimi vrati se nahaja relief svete Trojice. 

Pred katedralo, dolžine 41,9 m in širine 21,3 m, ki sprejme tudi do 1200 ljudi se nahaja spomenik papežu Janeza Pavlu II.

Notranjost katedrale.

Katedrala ponoči.

Spomin na obisk papeža Janeza Pavla II.

Sarajevo je mesto, kjer se venomer nekaj dogaja. V času mojega obiska so se igrale kvalifikacije za nogometno ligo prvakov in ligo Evropa, prav tako pa se je celo mesto pripravljalo na koncerT leta na Koševu, koncert Dina Merlina, ki se je zgodil le slaba dva tedna po mojem odhodu.

Spomin na ZOI 1984 na Ferhadiji.

Meeting point.

Ob Ferhadiji se nahaja tudi Morića Han. Gre za nekdanje pribežališče trgovcev in potnikov skozi Sarajevo. V ČAsu zlate dobe mesta, v 16. stoletju, je bilo takih objektov v Sarajevo krepko čez 50. Gre za edini ohranjeni han iz tega obdobja v mestu. Zgrajen je bil leta 1551, poleg spanja je trgovcem nudil mesto prodaje svojih izdelkov. Večkrat je bil uničen v požaru, omeniti pa velja še leto 1878, ko se je na tem mestu formirala narodna vlada BIH, z namenom odpora na okupacijo Avstro-ogrske.

Sarajevo je mesto čevapov, in to je eden od razlogov, da tako velika multinacionalka kot je McDonalds v njem ni uspela. Tako sta v Sarajevu odprta le dva lokala s hitro prehrano, eden se nahaja na sliki in stoji na Ferhadiji, drugi pa stoji ob najpomembnejši vpadnici v mestu.

Na spodnji sliki se nahaja Aškenaška sinagoga, tretja največja sinagoga v Evropi. Zgradili so jo leta 1902 po načrtih arhitekta Karla Paržika. Gre za edini delujočo sinagogo v državi.

Nedaleč od sinagoge leži park At-Mejdan z izjemnim glasbenim paviljonom na sredi parka.

Skozi park sem se odpravil v muzej Sarajevske pivovarne, ki so ga odprli letos ob koncu junija. Z vstopnino 2,5 evra si lahko poleg ogleda muzeja privoščite še temno ali svetlo točeno, malo pivo v pivnici pivovarne.

Pivovarna je bila zgrajena daljnega leta 1864, in v bistvu predstavlja prvi objekt industrijske proizvodnje  v BIH. Kot zanimivost velja omeniti, da gre za edino evropsko pivovarno, ki je s proizvodnjo kontinuirano nadaljevala tudi v času otomanskega cesarstva in kasneje avstro-ogrske, torej dveh imperijev. Nahaja se v izjemni stavbi, mešanici orientalskega in evropske kulture. Gre za vodilno pivovarno v BIH. Letno proizvede okoli 420.000 hektolitrov piva in okoli 180.000 hektolitrov brezalkoholnih pijač. Prav tako je kot edina v BIH pooblaščena za polnjenje Pepsi Cole in Lipton čajev. Osrednji objekt se nahaja na 17.400 kvadratnih metrih, pivovarna pa ima podružnice po celi državi.

Najpomembnejša trgovska znamka pivovarne je Sarajevsko pivo, ki se nahaja celo na 7. mestu najpomembnejših trgovskih znamk piva na svetu.

Veliko rast proizvodnje je doživela pred državljansko vojno leta 1991, ki se je nato štiri leta prekinil. Po vojni je družba nadaljevala z modernizacijo in vlaganji, s čimer pivovarna doživlja hiter razvoj v današnjem času.

V precej majhnem muzeju si lahko ogledate stare steklenice,

stare etikete na flašah,

pri čemer izstopa etiketa narejena v času in za ZOI 1984.

Ob koncu ogleda lahko kupite tudi spominke, kozarce, majice, odpirače z logotipi pivovarne.

Obisk pa sklenete z obiskom izjemno velike pivnice, kjer vam poleg bosanskih specialitet postrežejo s svojim pivom.

Ob izhodu iz pivovarne sem naletel na ta prizor. Omeniti moram, da je Sarajevo mesto potepuških psov, ki jih lahko srečate na vsakem koraku.

Nedaleč stran od pivovarne se nahaja tako imenovana Careva Džamija. Gre za prvo džamijo v Sarajevu iz leta 1462. Džamija je nato pogorela do tal leta 1480, na njenih ostankih so začeli graditi novo, ta iz leta 1566 je ohranjena še danes.

Njeno izgradnjo je financiral Sulejman Veličastni. Znotraj džamije se nahaja tudi pokopališže znanih sarajevčanov.

Nedaleč stran, ob reki stoji Inat hiša. V času Avstro-ogrske je tedanja oblast hotela izvesti regulacijo obale Miljacke in postaviti mestno hišo. V ta namen je bilo potrebno hišo porušiti. Ker se lastnik Benderija ni strinjal, so morale oblasti njegovo hišo prestaviti na drugo stran reke Miljacke. Zato hiša, v kateri se danes nahaja restavracija nosi ime Inat hiša.

Na nasprotni strani reke se nahaja Viječnica. Mestna hiša oziroma Nacionalna knjižnica BIH  predstavlja najpomembnejši objekt iz obdobja Avstro-ogrske.

Sprva je nastajala pod arhitektom Paržikom, ker pa se ministru Benjaminu Kalaju načrti niso dopadli, je projekt zaupal Alexandru Witteku, kateremu je za vzor gradnje služila džamija Kemala II. v Kairu. Ta se je pod pritiskom gradnje zlomil in ubil, tako da je končni del projekta pripadel arhitektu Ivekoviću. Mestni oblasti je bila predana leta 1896. Po drugi svetovni vojni je v njej delovalo okrožno sodišče, nato so v njej odprli nacionalno knjižnico. 25. in 26. avgusta 1992 je bila v močnem bombardiranju skoraj popolnoma uničena, uničeno je bilo okoli 80 procentov knjižne zbirke. V celoti obnovljena je bila prejšnje leto.

Dobrih 500 m od Viječnice se nahaja pokopališče šehidov, to se nahaja v sarajevskem naselju Kovači. Tu so pokopani vojaki vojne za BIH, prav tako se tukaj nahaja grob prvega predsednika BIH Alije Izetbegovića. Nad pokopališčem se nahaja Žuta tabija, utrdba s katere se razlega izjemen pogled na mesto. Gre za trdnjavo iz leta 1809, ki je ime rumena dobila po rumenkastem kamnu iz katerega je izgrajena. Na vrhu le te se nahaja top, ki v času ramazana ob sončnem zahodu naznani iftar.

Napis, ki si ga lahko ogedate na vsaki spominski plošči.

Omeniti moram še nekaj drugih znamenitosti, ki se nahajajo v samem centru mesta. Tako ob sprehodu ob reki ne morete mimo hiše Despić, Ta hiša je danes v lasti muzeja Sarajeva in prikazuje kulturo stanovanja bogate, trgovske in pravoslavne družine Despić. Gre za nacionalni spomenik BIH, ki so ga razglasili leta 2005. Sama hiša je bila zgrajena v treh obdobjih, začetek gradnje sega v 17. stoletje. Družina Despić je hišo podarila mestu, kot zanimivost velja omeniti, da so se v njej odvijale prve klasične gledališke predstave v mestu.

Ob reki se nahaja tudi Akademija likovne umetnosti, gre za visokošolsko ustanovo, ki je članica univerze Sarajevo od leta 1972. Pred njo leži most že prej omenjeni most Festina lente.

Stavba Narodnega gledališča Sarajevo. Odprtje 17.11.1921.

V neposredni bližini gledališča se nahaja sedež vojske BIH, tako imenovani dom Armije, zgrajen leta 1881. Sprva se je v njem nahajal oficirski kazino, ki je do odprtja narodnega gledališča predstavljal središče družbenega dogajanja v mestu.

Takoj ob domu Armije stoji umetnostna galerija BIH, ustanovljena z dekretom narodne vlade BIH, 11.10.1946. Za javnost je bila s prvo izložbo odprta šele leta 1959.

Če nadaljujete pot po ulici Zelenih beretki pridete do najpomembnejšega pravoslavnega objekta v mestu, Nove pravoslavne cerkve, ki je bila zgrajena ob koncu vladavine Turkov, leta 1868. 

Omeniti velja tudi drugi pomembnejši pravoslavni objekt v mestu, ki se nahaja nedaleč od Bašćaršije, gre za staro pravoslavno cerkev, Cerkev svetega Arhangela, Mihaila in Gavrila. Pri tem gre za eno od najstarejših stavb v mestu, nekje iz začetka 16. stoletja.

Na ulici Zelenih beretki, pred Cheers pubum.

Prav tako nedaleč od Bašćaršije se nahaja fukulteta Islamskih ved, ki je prav tako članica sarajevske univerze in deluje od 29.9.1977. Gre za najstarejšo in najprestižnejšo fakulteto Islamskih ved v JV Evropi.

V mestu izstopa tudi stavba Glasbene akademija Sarajevo, z violinskim ključem na vrhu. Ustanovljena 20.5.1955, članica univerze.

Blizu nje stoji Bošnjaški inštitut, ta deluje od leta 2001.

Stavba Centralne banke BIH, leži nedaleč stran od Vječne vatre. Banka deluje od avgusta 1997.

Preko predsedništva BIH, stoji trg otrok, na katerem se nahaja spominsko obeležje 1600 otrokom, ki so bili ubiti med zasedo Sarajeva, med letoma 1992 in 1995.

Na obeležju se nahajajo imena vseh 1600 ubitih otrok.

Če nadaljujete pot naravnost, vam se na pot postavita dva večja trgovska centra. Prvi je 10 nadstropni BBI CENTAR, ki ga vidite na spodnji sliki,

Drugi se imenuje Sarajevo City Center.

Ob predsedništvu se nahaja Alipašina džamija iz leta 1561, ko jo je dal postaviti Hadim Ali-paša. Leta 2005 je bil objekt razglašen za nacionalni spomenik BIH.

Leta 2005 so jo dali tudi osvetliti, ob njej pa stoji tudi pokopališče.

Omeniti velja tudi cerkev svetega Jožefa, ta stoji nasproti Sarajevo City centra, zgrajena v stilu neoromantike. 

Nasproti cerkve se nahaj poslopje parlamenta BIH. Poslopje so začeli graditi že daljnega leta 1954, dokončano je bilo šele 28 let kasneje.. K temu so največ pripomogli ekonomski razlogi, pa tudi načrt, ki je predvideval, gradnjo ene stavbe za vse državne organe.

Gre za 4 nadstropno stavbo, dolžine 107 m, katere osrednji del predstavlja velika dvorana s 526 sedeži.V vojni je bila precej poškodovana, tako, da se je prvo zasedanje parlamenta odvilo šele leta 1998, velika dvorana pa je bila z norveško pomočjo obnovljena šele leta 2005, trg pred parlamentom šele leta 2010.

Nedaleč od parlamenta se nahajata dva muzeja. Prvi je nacionalni muzej, gre za najstarejši muzej v BIH, ki pa je od leta 2004 zaprt za javnost zaradi pomanjkanja denarja. Muzej se je nahajal v stavbi iz leta 1888 v neorenesančnem slogu.

Poleg njega stoji Zgodovinski muzej BIH, iz leta 1945.

Nasproti obeh muzejev se nahaja ambasada ZDA.

Za obema muzejema stoji spomenik mednarodni skupnosti, gre za ruganje sarajevskih umetnikoV tujim donatorjem , ki so v času vojne v Sarajevo pošiljali veliko količino konzervirane govedine z pretekom roka trajanja, čeprav je ta bila nekaj časa ljudem edini izbor. Zato so postavili spomenik v obliki konzervirane govedine.

Sedaj sem že odkorakal precej ven iz centra mesta. Pot nazaj me je vodila preko Wilsonovega sprehajališča, ki velja za najpopularnejše sprehajališče v mestu in, ki ga od začetka 20. stoletja krasijo številne lipe.

Na poti nazaj sem naletal na pub DAS IST WALTER, ki leži v ulici Vladimirja Perića Valterja. Ta nosi ime po junaku filma Walter brani Sarajevo, gre za film Hajrudina Krvavca iz leta 1972. Film velja za enega najbolj uspešnih s področja bivše Jugoslavije.

Streljaj od puba stoji športno kulturno trgovski center Skenderija, ki je bil zgrajen leta 1969, v njem se nahaja dvorana Mirze Delibašića in Dom mladih. Ime je dobila po Skendr -paši, ki je na tem mestu zgradil trgovski centre z 11 trgovinami, kasneje še džamijo. Celoten objekt se je porušil leta 1935. V času ZOI 1984, se je v dvorani odvijalo tekmovanje v umetnostnem drsanju in hokeju na ledu.  

Pot me je nato vodila do predela Koševo, kjer se nahaj stadion Asim Ferhatović Hase in dvorana Zetra.

Na poti do tja sem se sprehodil mimo poslopja vlade BIH, ki roko na srce na izven ne izgleda kot poslopje vlade neke države,

ter mimo Inštituta za pogrešane osebe v BIH, ki naj bi v veliki meri pripomogel k identifikaciji žrtev vojne, s tem pa tudi k pojasnitvi na tisoče pogrešanih v BIH. Inštitut so odprli leta 2000.

No, in kmalu sem se že znašel pred dvorano Zetra. Najpomembnješo športno dvorano v mestu, ki je bila izgrajena leta 1983 za potrebe hokejskega turnirja na ZOI 1984. Nahaja se v športno rekreacijskem centru Koševo.

Na športnih prireditvah dvorana sprejme okoli 12.000 obiskovalcev, na koncertih pa je možno v njo spraviti tudi do 20.000 obiskovalcev. V času ZOI 1984 je bil v njej odigran hokejski turnir, in tekmovanja v umetnostnem drsanju, hitrostnem drsanju. Leta 1992 je bila močno uničena in kasneje obnovljena.

Ob njej se nahaja pokopališče vseh umrlih v vojni v Sarajevu leta 1992. Ob njej stoji tudi stari stolp, na katerem se nahaja pet olimpijskih krogov.

Kot sem že zapisal, Zetra arena je bila po vojni prenovljena, v ponovno uporabo, leta 1999, jo je predal takratni predsednik olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch, ta je sodeloval tudi na odprtju, leta 1982.

V dvorani je tudi sedež Olimpijskega komiteja BIH, prav tako olimpijski muzej.

Ta se je sprva nahajal v vili v centru mesta. Ta vila je bila leta 1992 granatirana. Tako so leta 2004, ob 20. obletnici iger, večino eksponatov prenesli v dvorano Zetra, kjer si jih je danes mogoče, brez plačila vstopnine, ogledati.

Simbol olimpijskih iger v Sarajevu.

Maskota Vučko, delo slovenskega akadamskega slikarja, Jožeta Trobca.

Spominska knjiga v katero se lahko vpišete.

Nedaleč od dvorane se nahaja Olimpijski stadion Koševo. To ime je dobil zaradi odprtja ZOI 1984, 7. februarja 1984, ki so se zgodile ravno na njemu. Gre za prvi primer odprtja ZOI na nogometnem stadionu.

Sam stadion so začeli graditi leta 1947, prvo tekmo pa so odigrali sedem let kasneje, tekmo sta odigrali reprezentanci Jugoslavije in Turčije. Prvi večji dogodek se je zgodil leta 1966, ko so se na njem odvile Balkanske atletske igre. Stadion je bil večkrat prenovljen, najbolj v času pred ZOI 1984 ter po vojni leta 1995.

Današnji stadion sprejme 36.500 obiskovalcev, rekordni obisk pa je zabeležil leta 1981 na tekmi med Sarajevom in Željezničarjem, ko je tekmo obiskalo okoli 55.000 obiskovalcev. Stadion gosti domače tekme kluba FK Sarajevo.

V času mojega obiska je bil stadion zaprt.

Na tem mestu bi dodal še nekaj dejstev o ZOI 1984, ki so zaznamovale življenje v mestu. Mesto je igre v konkurenci Sappora in Goteborga dobilo leta 1978 v Atenah, same ZOI 1984 so bile odprte 8.2.1984, ko je kot zadnja olimpijski ogenj nosila drsalka Sandra Dubravčić. Igre je odprl hrvaški politik Mika Špiljak, prisego športnikov pa je izvedel Bojan Križaj. Same igre so trajale do 19.2. Potekale so na sedmih lokacijah, poleg že omenjenih kompleksov Skenderija, Zetra in Koševo, še na Jahorini, alpsko smučanje za ženske, Bjelašnici, alpsko smučanje za moške, na Igmanu, nordijsko smučanje in Trebeviću, tekmovanje v bobu. Na igrah je nastopilo 1273 športnikov iz 49 držav, bilo je akreditiranih kar 7852 novinarjev.

Omeniti velja prvo medaljo za Jugoslavijo na ZOI, Jureta Franka v veleslalomu ter le eno bronasto medaljo velesile Avstrije. Frankova medalja je bila edina na olimpijskih igrah v Sarajevo za Jugoslavijo, drugače pa je največ medalj osvojila SZ, 25 medalj, največ zlatih pa Vzhodna Nemčija, 9.

ZOI 1984 so bile prve olimpijske igre v komunistični državi, stale so 143 milijonov USD, prodali so okli 250.000 vstopnic, prenose pa je gledalo po celem svetu okoli 2 milijarde ljudi. Po koncu olimpijskih iger je mestu poleg olimpijskih objektov, nekateri od njih so danes v izredno slabem stanju, pridobilo še 2850 novih stanovanj, več hotelov, okoli 9500 delovnih mest.

Pot me je nato s tramvajem vodila do mestnega predela Ilidža, na ogled vrela Bosne. Tramvaji v mestu so v dokaj slabem stanju, ampak je vožnja poceni. Za enosmerno karto je potrebno odšteti 0,8 evra, karto lahko kupite na smem tramvaju ali pa na kioskih v mestih.

Vožnja s tramvajem me je vodila mimo zgradbe radio televizije BIH. 

In po kakih desetih kilometrih, po vožnji iz centra s tramvajem številka 3, sem se znašel pod vznožjem planine Igman, v Ilidži. V tem delu mesta se nahajajo terme o čemer pričajo številni hoteli, ki pa v veliki meri propadajo. Kaj kmalu sem se znašel na 3 km dolgi aleji platan in kostanjev. Ta potka vodi do 603 ha velikega parka Vrelo Bosne. Lahko jo premagate peš, lahko pa plačate 7,5 evra in vas do njega odpelje fijaker.

Pred začetkom 3,5 km aleje.

Fijakerji čakajo na vas, da vas zapeljejo do izvira Bosne.

Na aleji.

Po celi poti morate biti posebej pazljivi na konjske iztrebke, da slučajno ne stopite na katerega. Pri tem moram omeniti, da za odstranitev le teh skrbi človek, ki se ves dan sprehaja gor in dol po 3 km aleji.

Ob aleji naj bi svoje hiše imeli tudi znane osebnosti, kot sta Dino Merlin in Halid Bešlić. Sama aleja pa je bila zgrajena med letoma 1888 in 1892.

Gre verjetno za najlepši predel Srajeva, katerega vrhunec predstavlja izvir 273 km dolge reke Bosne, ki izvira iz večih kraških izvirov. Za ogled parka je bilo potrebno plačati vstopnino, mislim da 2,65 evra, če se prav spomnim.

V času vojne je bil park zelo slabo vzdrževan, revitalizacija leta 2000 mu je vrnila nekdanji sijaj, tako da danes predstavlja eno od najpomembnejših turističnih točk v državi.

Park v bistvu sestavljajo številni majhni otočki, povezani z mostovi.

V parku se nahaja tudi restavracija kjer se lahko okrepčate.

Po ogledu sem se do začetka aleje zapeljal s fijakarjem, 3 km dolga pot bi bila v tem trenutku pretežka zame.

Na začetku aleje sem zaključil obisk Vrela Bosne. Čas je bil za odhod na počitek.

Moj obisk mesta je sovpadal z 20. obletnico genocida v Srebrenici, zato je bilo vse dni v mestu več dogodkov v ta namen. Mesto je obiskala nemška kanclerka Angela Merkel, visoka predstavnica EU, Federica Mogherini, turski premier Ahmet Davutoglu, jordanska princesa Noor itd.

Pred predsedništvom BIH. 

Kot zanimivost naj omenim, da ima Bosna po Daytonskem sporazumu tri predsednike, hrvata Dragana Čovića, srba Mladena Ivanića in bošnjaka Bakirja Izetbegovića. Drugi dan obiska v Sarajevu, 9.7. sem pred predsedništvom BIH, pričakal konvaj s 136 posmrtnimi ostanki žrtev genocida iz Srebrenice, ki so jih pripeljali iz Visokega, kjer je na patološkem oddelku podjetja Mestna pokopališča potekala njihova identifikacija. 

Konvoj je pričakal politični vrh BIH in vrh muslimanske skupnosti v BIH ter nekaj tisoč ljudi.

Državni vrh BIH.

Prihod konvoja, namenjenega v memorijalni center Potoćari.

Bakir Izetbegović, bošnjaški predsednik BIH, sin prvega predsednika BIH, Alije Izetbegovića.

Ta dan je mesto, prav zaradi 20. obletnice genocida nad bošnjaki v Srebrenici, obiskala tudi nemška kanclerka Angela Merkel,

ki sem jo dve uri zatem pričakal in videl pred galerijo 11/07/95. Gre za prvo spominsko galerijo, posvečeno 8372 žrtvam genocida v Srebrenici.

Prihod nemške kanclerke.

Ker je bila galerija v času njenega obiska zaprta, sem si jo lahko ogledal šele naslednji dan. Za vstop v galerijo je bilo potrebno plačati 5 evrov.

Galerijo so odprli 12.7.2012, v njej najdemo umetnostno in dokumentarno interpretacijo dogodkov julija 1995, ko je pod srbskimi rokami umrlo 8372 muslimanov. Od zida z imeni ubitih, prizorov iz kampa preživelih, zbranih kosti, žaljivih grafitov pa tudi do avdio in video dokumentov.

Na spodnji sliki zid s slikami ubitih v Srebreniškem genocidu.

V galeriji sem si ogledal tudi dva filma, vsak je trajal približno 20 minut. Prvi s tematiko Srebreniškega genocida, drugi s tematiko zasedbe Sarajeva.

Srhljive slike, od krst s posmrtnimi ostanki ubitih,

do npr. vrvi s katerimi so srbi vezali muslimane, ki so jih pošiljali v smrt,

do žaljivih grafitov za muslimanski narod.

Ob vstopu v galerija pa si je možno prebrati vseh 8372 imen žrtev masovnega genocida.

No, in s tem se je zaključilo moje raziskovanje Sarajeva, čas je bil za odhod na zadnjo postajo, na 20. obletnico genocida v Srebrenici v memorijalni center v Potoćarih. Dan prej je na isto pot krenilo tudi več sto motoristov. O mojem obisku v Srebrenici pa pišem v svojem naslednjem blogu.