sreda, 24. februar 2016

PUST V CERKNICI 7.2.2016


Po lanskem obisku Kurentovanja na Ptuju, sem se letos odločil za obisk pustovanja v Cerknici, ki na Slovenskem velja za drugo največje in najtradicijonalnejše pustovanje. Na rahlo deževen dan sva se s hčerko odpravila v 45 km oddaljeno Cerknico. Po lanskem pustu, ko se je našemila v Čebelico Majo, smo jo letos našemili v Miki Miško.


Po parkiranju avta, brez skrbi, parkirišč je več kot dovolj, si zaradi dežja nisva mogla ogledati celotni center mesteca s 4000 prebivalci, ki leži na severnem robu Cerkniškega jezera, presihajočega jezera, ki je hkrati s 26 kvadratnimi kilometri, največje v Sloveniji. 


Tako sva se odpravila na zgodnje kosilu, še prej pa sem v svoj objektiv ujel Župnijsko cerkev, cerkev Marijinega rojstva, katere gradnjo so začeli daljnega leta 1480. Okoli cerkve se je v 15. in 16. stoletju izoblikoval veliki protiturški tabor, o čemer priča ohranjeni stolp, v katerem je danes TIC. Stolp je eden izmed dveh ohranjenih.



Nato sva zavila v Gostilno Glažk, katere tradicija sega že v leto 1989, ko je družina Gruden na tem mestu odprla dnevni bar s pijačo. Po dokupu dela hiše so leta 1999 ponudbo razširili s ponudbo hrane.


V gostilni je mesta za 50 oseb, gostilna pa nudi tudi catering. Radi se pohvalijo, da so njihove stranke bili tudi predsednik Borut Pahor in nekdanji predsednik Milan Kučan.



Potem, ko sva pojedla ogromno pico in čokoladne palačinke, sva se dokonca našemila,


poslikala,


in zavila na karneval, do katerega začetka je bila še dobra ura. Zaradi dežja ob tem času še ni bilo precej obiskovalcev. Za vstop na prizorišče je bilo potrebno plačati 5 evrov, otroci pa si lahko karneval ogledajo zastonj.


Vsako leto se karneval začne pred mestno hišo, poteka pa po glavni ulici, cesti 4. maja.


Ob glavni cesti, cesti 4. maja prav tako stoji spomenik padlim žrtvam v 2. svetovni vojni iz leta 1952.


Preko mestne hiše se je nahajal osrednji prireditveni prostor, kjer je v času pustovanja, ki se vsako leto tradicionalno začne z žaganjem babe oz. hloda, na debeli četrtek, s čimer Cerknica vstopi v pustni čas. Na ta dan prav tako župan Cerknice preda oblast županu Butalskemu.


Zdaj pa obrazložitev žaganja:
Včasih so mame otroke poslale v mesto, naj gredo gledat, kje žagajo babo. One so imele čas, da so napekle dobrote, otroci pa so se zamotili v iskanju kraja tega grozodejstva. Babe seveda nikjer niso žagali, to je bila le potegavščina, ki je otroke odtegnila od doma, dišečega po ocvirkovki, krofih in pohanju. Dandanes otrokom ne moreš več prodajati megle. Peciva in ostale hrane imajo dovolj že čez leto, prežaganih bab pa so po televiziji videli že toliko, da jih to zanima ne več pretirano. Zato Butalci ob začetku pustovanja v Cerknici zdaj raje kot »farbajo« mulce prevzamemo oblast, coprnice iz Slivnice prižgejo pustni ogenj, babo pa prav zares prežagajo (res da leseno, pa kaj – Butalci pravijo: »Bolje lesena kot nobena«), izstrelijo nekaj salv in veselo rajajo! Butalci, coprnice, žabe, polhi in ostale maske veselo vzklikajo novemu Županu in dejstvu, da se je Cerknica spet za en teden spremenila v Butale.
V tem tednu je v Cerknici sledilo več prireditev, v petek TV Čohovo, dramsko butalska igra, ki vključuje vse, razen tistega, česar ne. Glasbo, novice, šport, kulturo, letno dezinformativno oddajo Butalnik in seveda tradicionalni govor Župana Butalskega. Temu je, v petek, sledila pustna zabava s Tanjo Žagar. V soboto se je nadaljevalo z otroško maškarado ter večernim nastopom Dejana Vunjaka in Brendijevih barab.

Za hrano in pijačo je skrbelo več gostiln.


S hčerko sva obiskala 41. pustovanje v Cerknici. To vrhunec doživi v nedeljo s karnevalom, letos poimenovanim »Ščuka na suh’m«, ta se je letos prav tako tradicionalno začel točno okoli 12.32.

Zakaj je nosil to ime. Zaradi Butalcev, Ti so namreč po načelu »še to spijemo pa gremo« skoraj izpraznili Cerkniško jezero, nato pa iz mlakuže, ki je ostala, hrabro rešili ščuko pred utopitvijo. Riba jim je bila seveda nadvse hvaležna. Butalci so se nato, ponosni na svoje junaštvo, odločili zadevo obesiti na veliki zvon. Ni povsem jasno, ali je bil to Zvon 1 ali Zvon 2, jasno pa je, da so svojim podvigom v čast letošnji karneval poimenovali »Ščuka na suh’m«Vse lepo in prav, dokler se ni eden izmed Butalcev spomnil, da bi mogoče ščuka vseeno rada še kaj zaplavala. Pa še vode za gašenje je zmanjkovalo butalskim gasilcem, kar je nekaj, česar res niso pričakovali. Tako so se bistro odločili, da bodo storili tisto, kar znajo najbolje: odgnali zimo. »Če uspešno odženemo zimo, se bo sneg stopil in voda bo znova napolnila jezero**, ščuka bo lahko kdaj pa kdaj malo zaplavala in gasilci bodo imeli vodo za gašenje,« so modrovali. Tako so združili dve plemeniti dejanji v eno – ime karnevala poveličuje njihov junaški podvig, s katerim so ščuko rešili pred utopitvijo, namen karnevala pa je…  izničiti njihov prvi junaški podvig, torej znova napolniti jezero, ki so ga izpraznili. Nekaj tako Butalskega da so se potrepljali po ramenih in bili zelo ponosni nase.


Drugače pa ima pust v Cerknici še daljšo tradicijo. Že med obema vojnama se je v  Cerknici namreč zbrala skupina dvajsetih ali tridesetih domačinov, ki je leta 1932 na pustni torek postavila železnico s tridesetimi vagoni. Tire so polagali kar sproti, in sicer naravnost skozi hiše – čez odprto okno noter, čez drugo ven. Med pustovanjem so v športno-kulturni dvorani v Sokolskem domu redno organizirali tudi pustne plese. Izrazit razvoj cerkniškega pustnega karnevala pa se je začel po drugi svetovni vojni. Z bolj ali manj družbenokritičnimi temami so tako skozi Cerknico npr. peljali valjar, s katerim so zvaljali cesto in jo pripravili za asfaltiranje, temeljni kamen za gradnjo vrtca ipd. Ob koncu pustnega sprevoda sta zbrane tradicionalno pozdravila še pustni župan in govorec, oba v črnem fraku in s cilindrom na glavi.


Kaneje, leta 1970 je bil v Cerknici ustanovljen Pustni odbor, iz katerega se je leta 1975 razvilo Pustno društvo. Uredili so skladišče, kjer so med letom shranjevali večje pustne rekvizite. Društvo je pridobilo tudi prostore, v katerih vsako leto že od novembra snujejo zamisli in ideje za novo pustno rajanje. V osemdesetih letih, ko je zamrl tradicionalni litijski pustni karneval, je vodilno vlogo karnevalske prireditve v osrednji Sloveniji prevzela Cerknica.


Slikanje s Hribci, znamenito stripovsko praslovensko družino. Ti so najprej izhajali  v mladinskih revijah, leta 1993 pa tudi kot risanka. Družino sestavljajo prazgodovinski oče Dajnomir, skrbna mama Miliboža in navihani sin Milimir.


V središču današnje karnevalske prireditve je obisk čarovnic s Slivnice ter mitoloških prebivalcev iz Cerkniškega jezera in kraškega podzemlja – coprnice Uršule, povodnega moža Jezerka, žabca Brontoskoka, jezerske ščuke, hudiča s polhi. Ideje za snovanje velikih pustnih likov so Cerkničani dobili pri Valvazorju. Tako je tudi on od leta 1989 postal redni gost karnevala.


Pred začetkom karnevala so za red skrbeli Butalski policaji. O teh legenda pravi, da so imeli Butalci svojčas samo enega policaja, pa še ta ni bil čisto pravi policaj. Bil je to občinski hlapec, ki si je ob nedeljah in praznikih nadel kapo, v roko vzel helebardo in postal policaj, strah vseh tolovajev. Grozanskega razbojnika Cefizlja je trikrat ujel, a razbojnik mu je prav tolikokrat ušel. Enkrat skozi zadnja vrata, drugič skozi sprednja, tretjič pa kar izpred njih. In ko je Župan Butalski ugotovil, da en sam policaj ne more prijeti takega zvitega razbojnika, je še več policajev zaposlil. Da bodo lahko na Cefizlja čakali pri vseh vratih, kar jih Butale premorejo. In tako imamo v Butalah policajev, kolikor imamo duri, Cefizlja pa le enega.



No, okoli 12.32 oziroma bolj okoli 12.45 se je vse začel.


Na prizorišče pred mestno hišo sta prispela princ karnevala in osrednji lik, coprnica Uršula. Ta je nastala leta 1978, dolga je kar 12 metrov, visoka pa 3,80 metrov.


Coprnica Uršula je prva velika figura, ki se je predstavila na cerkniškem karnevalu. Z dobrim razlogom. Valvasor je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske pisal o luknji na vrhu Slivnice, kjer coprnice sestankujejo in kuhajo nevihte. Butalci so zelo hitro ugotovili, da nevihta in karneval ne gresta dobro skupaj, zato so se s coprnicami, natančneje z njihovo pramaterjo Uršulo, skušali dogovoriti o lepem vremenu v tistem delu leta. Ob pripravah na karneval gre zato prvo častno vabilo vedno naravnost na Slivnico, v Uršuline roke. To je vse, kar lahko storimo, da se obvarujemo nevihte, ki se ves čas kuha v velikem loncu na Slivnici, pod budnim očesom čarovniškega zbora.


Prihod princa karnevala.



in novega lika, male ščuke.


Po 20 minutnem premoru, so zastavonoše oznanile začetek sprevoda Cerkniškega karnevala, ki ga zaznamujejo tradicionalni pustni liki, katerih avtor je po večini domačnim Milan Rot.




Najprej so se v povorki sprehodili Butalci. Župan Butalski je glavni Butalec. Glavni zato, ker ima največjo glavo, če pa ta ne bi bila zadosti velika, si jo pa še s klobukom pokrije. Po pripovedih Tepanjčanov se v Butalah župan izvoli tako, da sedejo občinski možje okoli mize. Na mizo denejo občinsko uš po imenu Šprinca Marogla, in v čigar brado Šprinca skoči, ta novi župan postane. Te volitve se mnogokrat dogajajo med pustnim časom. In ker je pust ponavadi februarja ali marca, se butalski občinski možje meseca februarja ne brijejo. In tako mesec februar v Butalah nekateri imenujejo kar febraduar. »Pa saj Župan Butalski nima brade,« boste rekli. Ja, res ni dolga, je pa mehka. In kot kaže, so Šprinci všeč ravno take. »Takšne volitve niso poštene,« boste rekli drugi. A Butalci pravijo, da niso njihove volitve prav čisto nič drugačne od vseh ostalih. Na koncu so eni veseli, drugi žalostni, za tretje je pa nelegitimno.


Za županom je prišel tri metre dolg, butalski jež, ki se je prvič pojavil na karnevalu, leta 1999.  Pravijo, v davnih dneh, da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe. 


Za ježem so sledili Butalci. Ti so eni najbolj znamenitih likov v cerkniškem pustnem karnevalu. Kako tudi ne, saj so tudi Butale tako znamenite, da se njihova znamenitost že kar čez rob preliva. Še malo, pa bo do Tepanjčanov prišla. Prav Butalci so tisti, ki na debeli četrtek vsako leto vzamejo oblast županu Cerknice, nato pa vse postavijo na glavo. Kako tudi ne, če so pa njihove glave tolikšne, da jih je težko v luftu obdržati. Fran Milčinski je pisal o njih. In glede na to, da se je kar dosti mudil v naših koncih, je prav gotovo na te kraje mislil, ko je butalske zgode in prigode opisoval. Kaj lahko bi Butale tudi z njegovim rojstnim Ložem poistovetili, a so v dolini rekli, da oni pa že niso tako butasti. Leta so pokazala, da Butalci v pustno Cerknico pašejo kot ata na mamo. Njihove bogate reference pri delu z neumnostjo pomagajo, da se vsakič znova izpelje tudi tako neumna stvar, kot je pustovanje. In to dobro se izpelje, z odliko. Je pa bilo nekoč vse te neumnosti kar malo preveč. Toliko je je bilo, da se je tudi v pustni teden ni dalo vse natlačiti. Takrat je Župan Butalski sklenil, da se bo presežek neumnosti izvozilo drugam. In se jo je. Kakšna napaka! Ljudje, nevajeni neumnosti, so jo kar naenkrat dobili v roke. Potem pa z njo počeli tako neumne stvari, da se je še Butalcem neumno zdelo. Od tedaj Butalci neumnost raje obdržijo zase. Le oni znajo namreč z njo upravljati tako, da ni nikjer nobene škode. Tisto, ki so jo pa takrat izvozili, pa ljudje še naprej podajajo eden drugemu in upajo, da se bo končno našel nekdo, ki jo bo znal ukrotiti.


Najmočnejšo podobo slovenskega malomeščanstva je podal Kersnik v povesti Jara gospoda. V njej pripoveduje o podeželskih izobražencih, ki posedajo po krčmah in duševno ter moralno popolno otope. Ne poznajo ljubezni in prijateljstva, njihovo bistvo je sebično: nenehno preže, da bi na svojem bližnjem našli napako in ga osramotili. Mračna, kakor ta podoba ljudi, je tudi njihova osrednja zgodba v Butalah. Toda na največji praznik v teh krajih se nemir, nerganja, intrige, fovšarija, prepiri, podtikanja, zahrbtnost, zajedljivost,… skratka vse slabo, nekako poleže in Jara gospoda stopi v javnost, na karneval, kjer jo lahko vidite v vsej svoji butalski neumnosti.


Karneval ni minil brez pokačev,



slovenskih kulturnikov,


ninja želv itd..


Tradicionalni pustni lik predstavlja tudi Martin Krpan s kobilico. Levstikovega junaka, ki je postal kar slovenski junak, ni treba posebej predstavljati. Cerkničani pravimo, da je zagotovo iz naših krajev. Tu je Vrh in ta (Za)Vrh je pri Sveti Trojici. Če pa že to ni dovolj, potem pa Krpanov poklic govori sam zase: Cerknica je bila v preteklosti eno glavnih središč trgovine s soljo. In kjer je trgovina, tam je carina. Kjer je carina, tam je nadzor, in kjer je nadzor, tam je šverc. In kjer je šverc, tam je Martin Krpan.


Majhne žabice so naznanile prihod Žabca Rega Vranjejamskega.


Ta je nastal leta 1993, dolg je 4 metre, v iztegnjenem stanju pa kar 8 metrov.


Seveda ni šlo tudi brez kurentov s Ptujskega polja.



Nato so mimohodu sledile takšne in drugačne butalske ribe.



Če bi izbirali najbolj butalsko ribo, bi se prav gotovo odločili za rdečeperko. Pa ne zaradi njene pameti, ki je povsem primerljiva s pametjo njej podobnih vrst, pač pa zaradi zgodbe o njenem prihodu v naše kraje. Ščuka je v Cerkniškem jezeru živela že od nekdaj. In ker ji je bilo pogosto dolgčas, pa lačna je bila, so se brihtni Butalci pred približno pol stoletja odločili, da ji priskrbijo družbo. Sklenili so, da bo rdečeperka prava za ščukino sosedo, pa ne samo zaradi njenih lepih rdečih plavuti. Če bi se ščuka na primer odločila, da ima sosede dovolj, bi jo lahko preprosto pojedla. Tako so mislili takrat. No, žal se je zgodilo ravno nasprotno. Rdečeperkam je bilo naše jezero neznansko všeč. Pričele so se množiti, rasti in kaj kmalu tudi malicati ščukina jajčeca ter mlade ščukice. Brez oklevanja torej lahko rečemo, da ščuka ni bila ravno vesela nove priseljenke, a zdaj je kar je. »Ni glih fajn, je pa naša«, pravijo Butalci in jo vsako leto povabijo v karneval, da imajo vsaj za ta čas male ščukice mir pred njo.


Na koncu pa je prišla na vrsto še Ščuka velikanka. Prvotna je nastala že leta 1980, nova jo je nadomestila leta 1996. Gre za najdaljši lik karnevala. Ščuka je namreč dolga kar 16 metrov. Cerkniške ščuke so nekaj posebnega. So izredno velike, hitro rastejo in nerade prijemljejo. In veliko jih je bilo. Naši predniki so se goli, brez sramu podili po jezeru ob usihanju in lovili te veličastne ribe. Danes je nekoliko drugače, saj, tako kot jezero, počasi usihajo tudi ščuke. Ne vemo še točno, ali so jih naši predniki toliko polovili (če bi imeli priložnost vprašati njih, bi prav gotovo držalo to), ali je posredi kaj drugega. Dejstvo pa je, da takih ščuk, kot je ta, v jezeru gotovo ni več. Razen, če vprašaš ribiče. Menda je tudi figura karnevalske ščuke narejena v naravni velikosti. Njen avtor, akademski slikar Milan Rot, jo je napravil v točno takih merah, kot mu jih je zaupal danes neznani lokalni ribič, ki naj bi takšno ribo (po lastnih besedah) tudi ujel.


Nato je na vrsto prišel Podvodni mož Jezerko, iz leta 1982. Ta je glavni krivec, da je Cerkniško jezero takšno kot je. »J’zeru je, j’zera nej,« pravijo. A včasih ni bilo tako. Cerkniško polje je bilo polje, kot so vsa ostala polja. Vse dokler ni povodni mož Jezerko mlademu Štebrčanu pomagal, da je ta lahko od svojega gradu na enem koncu doline priveslal do mlade Karlovčanke na drugem koncu. Sovražni stari Karlovčan mu je namreč postavil ta na videz nemogoči pogoj. Jezerko je mladeniču svetoval, naj zamaši luknje, v katere odteka voda, nastalo je jezero in princ je po njem lahko veselo veslal do svoje izvoljenke. Seveda gradov in tam živeče gospode že dolgo ni več, le jezero je ostalo, tu in tam. In pa povodni mož. Tega so pred leti vklenili: kmečki lobi v Butalah je bil namreč zelo močan in so hoteli kmetje žeti in sejati po suhem jezeru. Jezerka so seveda prepoznali kot glavnega krivca za vsakoletno povodenj.

Nato so na vrsto prišli zmajčki.


Ob koncu še osrednji zmajček iz leta 1985. Gre za največjega zmaja v Butalah, ki je kar 14 metrov dolg. Zmaj je za Butalce neznansko pomembna žival – nenazadnje ga imajo upodobljenega tudi v svojem grbu. Tudi sicer so zmajevi mladički (kot je Valvasor poimenoval človeške ribice) relativno pogost živež v naših krajih. A ker v tistih časih odraslega zmaja še nihče od Butalcev ni prav dobro videl, so se začele porajati zanimive teorije. Prva je bila tepanjska, da zmaj v Butalskem grbu sploh ni zmaj, temveč bik. Potem, da zmaj kot tak sploh ne obstaja. Vsi do takrat znani opisi zmajev naj bi namreč kazali na dejstvo, da je to živo bitje pravzaprav Županova tašča – njo so Butalci že imeli priložnost videti in res se je od vseh do tedaj poznanih živih bitij še najbolj ujemala z opisom zmaja. A zmaj je ves ta čas ždel v podzemlju, opravljiva žena in mladi zmajčki pa so mu na uho prinašali neumnosti, ki jih o njem trosijo Butalci. Ker ima vsaka stvar svoje meje, se je tudi zmaj odločil, da se v vsej svoji veličini pokaže Butalcem in enkrat za vselej ovrže teorije zarote.


Seveda pa Uršula ni edina coprnica, ima tudi hčerko Lizo. Ta je ženska sodobnih nazorov. Prvorojenka matere Uršule, ki pa se je od njenih naukov kar kmalu oddaljila. Uršulo moški nikdar niso kaj posebej zanimali. Roko na srce, tudi gnetli se niso okoli nje, s svojo grbo in kljukastim nosom nikoli ni bila najbolj zaželena coprnica. A pri Lizi je bila stvar drugačna. Res da ima tudi ona kljukast nos. In grbo – pa ne eno, temveč dve. Ampak njeni grbi sta nameščeni na ravno pravih mestih in kmalu sta začeli buriti moško domišljijo. Pravijo, da je bil en Tepanjec še posebno vsiljiv snubec. Nikakor se ga ni mogla odkrižati, pa še mati Uršula ji je dala komando, da se mora nujno ustalit in svoje življenje v red spravit. Pa se je, ampak ne tako, kot je ubogi Tepanjec mislil. V prašiča ga je začarala, pa je ubila dve muhi na en mah. Prva je prevozno sredstvo (splošno znano dejstvo je, da začarani prašiči letijo še bolje od slonov), druga pa samostojnost in mir pred materjo. Da tega, da ima stalno nekoga za jahanje, niti ne omenjamo. Tako je metlo postavila v kot, vsako leto pa se na svojem prašiču pokaže obiskovalcem cerkniškega karnevala. Neukrotljiva kot je, pa ima poleg sebe vedno množico prijateljev sumljivega slovesa.





Konec karnevala, enako kot začetek, je naznanila coprnica Uršula. Po dobrih dveh urah se je karnevalsko dogajanje, ki ga vsako leto obišče okoli 10.000 ljudi končalo. 


Celotno pustno dogajanje pa se je v Cerknici končalo na pepelnično sredo s pokopom pusta. Pustni pogreb predstavlja najstarejšo pustno prireditev v Cerknici. Baje so od pamtiveka kurili pusta na mostu. Menjali so se pusti, ljudje, mostovi in države, a tradicija ostaja. Pustni pogreb sestavlja kurjenje in utopitev, da se iz ubogega Pusta iztisne še tisto malo življenja, ki bi v njem utegnilo ostati. Njegovi posmrtni ostanki se pridružijo ščukam. Pogreb pusta v Cerknico spet vrne »posvetno« oblast, saj se ji Župan Butalski v silni žalosti odreče. Ogenj, ki so ga na debeli četrtek coprnice prinesle iz Slivnice pa pogoltne vse, kar je ostalo od teden dni dolgega norenja.
Opis pustnih likov je povzet s strani pust.si

Ni komentarjev:

Objavite komentar