PO BOSNI IN HERCEGOVINI

6.7.-12.7.2015

(JAJCE, TRAVNIK, MOSTAR, MEDŽUGORJE, JABLANICA)

1.DEL

Po treh letih planiranja in pomanjkanja časa mi je le uspelo najti čas in se za en teden odpraviti v Bosno in Hercegovino. Še preden pa zapišem nekaj besed o tem potovanju pa bi mogoče zapisal še nekaj ključnih stvari o državi, ki sem jo obiskal, bodisi statističnih, bodisi zgodovinskih.

Bosna in Hercegovina je nekdanja socialistična republika SFRJ, ki na zahodu in severu meji na Hrvaško, na vzhodu na Srbijo in na jugovzhodu na Črno Goro, na jugu pa ima pri kraju Neum dostop do Jadranskega morja. Sama država je etnično razdeljena med tri skupine: najštevilnejša med njimi so Bošnjaki oziroma muslimansko prebivalstvo, sledijo bosanski Srbi in Hrvati. Nacionalno-politične napetosti med skupinami in državljanska vojna ob razpadu Jugoslavije so oblikovale decentralizirano in mednarodno nadzorovano državo dveh entitet: Federacije BIH in Republike srbske. Državo danes sestavlja 3,9 milijona prebivalcev, ki uradno govorijo tri jezike, srbščino, bosanščino in hrvaščino.

Če pogledamo še dlje v zgodovino, so sprva na ozemlju BIH živeli Iliri, v času Rimskega imperija in ob njegovem razpadu je prav po bosanskih tleh potekala meja med vzhodnim pravoslavnim in zahodnim katoliškim delom rimskega cesarstva. V 6. stoletju so se na to območje začeli naseljevati Slovani, kmalu zatem, leta 958 se prvič pojavi ime Bosna. Prvo jedro bosanske države je leta 1180 zasnoval ban Kulin. V času Štefana Tvrtka je država med letoma 1353-1391 doživela največji razcvet na območju Balkana. Kasneje je začela njena moč slabeti, napadli in zasedli so jo otomanski zavojevalci, ki so v naslednjih 400 letih območje Bosne spremenili v temeljih. Prišlo je do večje naselitve judov in muslimanov, začelo se je spreobračanje ljudstva. Večina prebivalcev je katoliško vero zamenjala za muslimansko. Kasneje je s kopnenjem moči otomanskega imperija, država prešla pod Avstro-ogrsko vladavino, uradno leta 1908. Kljub isalmizaciji ideje hrvaškega in srbskega nacionalizma niso prenehale delovati. Epilog tega se je zgodil 28.6.1914, ko je pripadnik gibanja mlada Bosna, Gavrilo Princip streljal in ubil Avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda z ženo. Cesarstvo je kmalu napovedalo vojno Srbiji in s tem je vnelo in zanetilo 1. svetovno vojno. V njenem času je večina prebivalcev ostala zvesta Avstro-ogrski. Po vojni je Bosna postala del kraljevine SHS, pod vodstvom dinastije Karađorđević.

Zemljevid današnjega ozemlja BIH.

Bosna in Hercegovina je nato odigrala pomembno vlogo v 2. svetovni vojni. Sprva je bila razdeljena na nemško in italijansko okupacijsko cono in na del, ki je pripadal ustašem. Prav ti so se zavzemali za uničenje dveh milijonov Srbov, na podlagi česa so se ti pridružili ali Titu ali četnikom pod vodstvom Draže Mihailovića. Tako so na bosanskih tleh potekali boji proti okupatorju kot tudi boji proti četnikom in ustašem. V BIH je bila novembra 1943 ustanovljena tudi država Jugoslavija, ki je kot pomembno etnično skupino priznala tudi muslimane, ki so se jim nato pridružili v boju. Kasneje je bila prav partizanska vojska in v njej vodilna komunistična partija priznana kot legitimna oblast fedearcije šestih republik, Srbije, Hrvaške, Slovenije, Makedonije in Črne Gore, BIH pa je predstavljala skupno domovino Srbov, muslimanov in Hrvatov. Stanje v državi po smrti Tita je povečevalo srbski nacionalizem, ki je pomenil slabe obete za BIH. Ti so se uresničili pod režimom Slobodana Miloševića.

Potem, ko sta se kot prvi od Jugoslavije, odcepili Slovenija in Hrvaška je o tem začela razmišljati tudi BIH. Bosanski Srbi niso hoteli ostati manjšina v svoji domovini, enakemu stališču so se nagibali tudi bosanski Hrvati. O delitvi Bosne sta se pogovarjala celo Milošević in Tuđman, Karadžić, kot predsednik republike Srbske pa je začel z ustanavljanjem avtonomnih srbski pokrajin. Srbi so sprva želeli ohraniti federacijo z Jugoslavijo, a proces osamosvajanja je šel naprej. V BIH so tako kmalu izvedli referendum o neodvisnosti, katerega je večina bosanskih Srbov bojkotirala. Srbi so ob zmagi neodvisnosti na referendumu ustanovili republiko Srbsko, Hrvatje pa so na drugem koncu razglasili Hrvaško republiko Herceg-Bosno. 6.4.1992 je bila BIH proglašena in priznana kot suverena država s strani ZDA IN EU. Še v istem tednu so izbruhnili spopadi v BIH. Poleti je srbska vojska nadzorovala že več kot 60% bosanskega ozemlja. Bošnjaki so ustanovili Armado BIH, ki se dolgo časa ni mogla učinkovito upirati srbski vojski, ki je osvojila velik del ozemlja na severu in vzhodu države. Sarajevo, ki je bilo večinoma poseljeno z bošnjaškim prebivalstvom, v okolici pa z srbskim, se je znašlo v srbskem obroču. Spomladi 1993 so se začeli spopadi med vojsko bosanskih Hrvatov in Armado BiH. Spopadi so razdelili Mostar in še nekatera manjša mesta v centralni Bosni. Mednarodna skupnost se ni odzvala drugače kot z misijo UNPROFOR, ki je delen uspeh dosegla zgolj pri dostavljanju in razdeljevanju humanitarne pomoči. Vse tri strani so izvajale etnično čiščenje in pregone prebivalstva, ki ga niso imeli za svojega. Zbežalo je na sto tisoče ljudi. Mednarodna skupnost se je medtem le medlo odzivala na razmere, in sicer s pogajanji in gospodarskimi sankcijami. Izjalovil se je tudi poskus vzpostavitve demilitariziranih območij, med drugim v Srebrenici, kjer je julija 1995 prišlo do največjega pokola v Evropi po 2. svetovni vojni. S časom so se pod pritiski mednarodne skupnosti na čelu z ZDA pričeli umirjati zlasti konflikti med muslimansko in hrvaško stranjo, slednja se je bila naposled marca 1994 primorana strinjati z vzpostavitvijo muslimansko-hrvaške federacije.

Oboroženi konflikt je tako ob koncu leta 1995 prenehal zaradi več dejavnikov: mednarodnih pogajanja pod taktirko državnega sekretarja ZDA, Richarda Holbrookea, zaradi pomembnih poraziovsrbskih oboroženih sil proti muslimansko-hrvaškemu zavezništvu na zahodu Bosne ter zaradi zračnega posredovanje zavezništva NATO. Novembra 1995 so v letalskem oporišču v ameriškem Ohio potekala intenzivna pogajanja, katerih sklepe so tri vpletene strani (Tuđman, Izetbegović in Milošević) podpisale v Daytonskem mirovnem sporazumu decembra tega leta. Sporazum je uveljavil novo ustavo, mednarodno organizirane volitve in Bosno kot državo dveh entitet, bošnjaško-hrvaško federacijo na eni ter Republiko srbsko na drugi strani. Daytonski sporazum pa tudi danes ne zagotavlja trdnega miru ali učinkovitega sodelovanja med še vedno sprtimi stranmi. S svojih domov ostaja izseljenih več kot 800 tisoč beguncev, med etnično kulturno sodelovanje je šibko.

Daytonski sporazum danes priznava tri etnične skupine Bosne in Hercegovine, delno pa temu sledi tudi upravna razdelitev ozemlja. Na najvišji ravni je to delitev na dve politični entiteti, izmed katerih je ena Federacija Bosne in Hercegovine oziroma politična skupnost Bošnjakov ter bosanskih Hrvatov, druga pa Republika srbska, ki združuje bosanske Srbe. Med obema entitetama ni vzpostavljene fizične meje. Območje Brčko ne pripada nobeni izmed omenjenih državnih enot, pač pa je narodnostno mešano in mednarodno nadzorovano območje državnega ozemlja. Federacija BiH je razdeljena na 10 kantonov, ti pa dalje na občine, medtem, ko se upravno ozemlje Republike srbske od vrhovne vlade deli neposredno na občine. Po Daytonskem sporazumu vladajo BIH trije predsedniki, bošnjaški Bakir Izetbegović, srbski Dragan Čović in hrvaški Mladen Ivanić.

JAJCE

Moj načrt potovanje je zajemal obisk sedmih bosanski mest v enem tednu. Narejen je bil plan, rezervirana prenočišča tako, da sem se v ponedeljek 6. julija 2015 ob 5.30 odpravil na pot proti BIH. Pot me je preko Obrežja vodila do mejnega prehoda Stara gradiška, preko katerega sem vstopil na bosanska tla. Mimo Banja Luke me je pot vodila proti Jajcu, ob reki Vrbas, po izjemni dolini, ki jo je oblikovala ta reka. Po skoraj štirih urah vožnje in 397 km sem se ustavil v Jajcu. Pred samim vstopom v center mesta je javno parkirišče kjer lahko parkiraš za 1 KM na uro, torej za pol evra.

Center mesta.

Od tukaj naprej sem začel sprehod po mestu, ki leži v osrednji Bosni in Hercegovini, v kantonu Centralna Bosna, nekje na križišču cest med Banjo Luko, Mrkonjič Gradom in Donjim Vakufom, na stičišču rek Pliva in Vrbas. Samo mesto je najbolj znano po 2. Kongresu AVNOJA, na katerem je bila 29.11.1943 ustanovljena tretja jugoslovanska država, prav tako pa po čudovitem slapu v centru mesteca in po vodnih mlinih na le streljaj oddaljenih Plivskih jezerih. Mesto ima tudi nekatere druge znamenitosti, kot so npr. Hram Boga Mitrasa 2, cerkvico svete Marije s stolpom svetega Luke, po trdnjavi, po dveh stolpih, medvedjem in urnem ter po ostankih mestnega obzidja in džamije Esme Sultanije v centru mesta. Nekatere od teh znamenitosti sem si ogledal tudi jaz, seveda po prvi popiti kavici v caffeju Hollywood v katerem sem doživel zanimivo srečanjem z enim od najbolj znanih bosancev Tiab Seferovič Titom, romom, ki naj bi v svojem življenju spal z več kot 5000 ženskami, poročen naj bi bil pa kar 49 krat. Po njegovih besedah je oče 50 otrokom in ima okoli 150 vnukov. V caffeju Hollywood je prodajal usnjene denarnice. Kasneje sem ga se srečal na slapu Plive, kjer se je kopal.

Sam sem si najprej ogledal center mesta. Že ob vstopu v samo mesto sem naletel na ostanke nekdanjega obzidja. V mesto sem vstopil skozi ostanke južnih vrat, tako imenovano travniško ogrado, ki so dobila ime po cesti, ki je iz Travnika vodila v Jajce. Na drugi strani mesta, na severu se nahajajo Banjaluška vrata. Kot zanimivost naj omenim, da obzidje z vrati od severa proti jugu postopoma postaja širše, tako so na severu vrata debela 3,21 m, na jugu pa že 5,5 m. Zgrajena so bila nekje proti koncu 17. in začetku 18. stoletja.

Na spodnji in zgornji sliki vidimo ostanke banjaluških vrat.

Sprehod po centru mesta sem nadaljeval mimo osrednje džamije iz leta 1749, katere ustanovitelj je postal Emir Mustafa. Okoli gradnje te džamije in njenega imena kroži izjemna zanimiva zgodba po kateri naj bi džamijo in dva mosta na Vrbasu dala zgraditi Esma Sultanija, soproga bosanskega namestnika, Mehmeda paše Muhsinovića. Tej na bi bosanski astrologi rekli, da če mestu podari tri objekte, da bo ozdravela, bila je namreč na smrt bolana. Tako je prodala svoj nakit in dala zgradit te tri objekte, a sama ni dočakala konca gradnje nobenega izmed njih. V vojni pred 20 leti je bila džamija porušena, leta 2010 so jo obnovili. 

Kot drugi pomemben sakralni objekt velja omeniti cerkev svete Marije, ki je bila kot mesto Jajce izgrajena v več fazah. Nastala je iz adaptacije stare romanske cerkve iz 7. stoletja v gotski stil v 15. stoletju, ko je Jajce postalo sedež bosanskega kraljestva. V njej je bil leta 1461 kronan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević. V času osmanske vladavine je bila pregrajena v džamijo, džamijo sultana Sulejmana II.. Ta je večkrat gorela, tako so leta 1832 od zgradbe ostali le zidovi. Od sredine 19. stoletja cerkev več ni v uporabi. 

V centru mesta se bohoti tudi spomenik osvoboditeljem Jajca. Ta ponazarja osvoboditev Jajca, 13. septembra 1995, ko je bilo jajce po 1049 dneh okupacije s strani srbskih sil osvobojeno. S pomočjo domačinov je bilo Jajce osvobojeno v akciji maestral s strani hrvaške vojske,  ki je imela na svoji strani 65 mrtvih mož. Tem možem so tudi postavili ta spomenik, okoli katerega vsako leta 13. septembra poteka proslava ob osvoboditvi mesta. 

Omeniti velja tudi trdnjavo, ki pa si je nisem ogledal od blizu. Ta se nahaja nad mestom, na 470 m višine, zgrajena pa naj bi bila že okoli 13. stoletja, kasneje pa je bila večkrat dograjena.

Nato me je pot vodila do slapa, ki spada med najlepše na svetu in stoji kar sredi mesta na sotočju rek Pliva in Vrbas, kjer se 33 km dolga Pliva izliva v 235 km dolgo reko Vrbas. Spada med 12 najlepših slapov na svetu. Njegova višina znaša 21,2 m in 18,2 m. Po nekaj obveznih fotkah z vrha slapa sem se odpravil pod sam slap, za sam dostop sem moral plačati 2 KM. 

Preden sem zapustil Jajce me je pot vodila do muzeja AVNOJ-a, ki sem si ga ogledal za 2 KM. Poleg samega muzeja si je bilo mogoče v kleti stavbe ogledati tudi razstavo Božidarja Jakca. 

Sam objekt so začeli graditi leta 1932, končali leta 1934. Stavba je bila zgrajena za potrebe Sokolskega društva v mestu. V tem objektu se je med 29. in 30. novembrom 1943 oddržalo 2. zasedanje AVNOJ-a. 

Udeležilo se ga je 142 predstavnikov šestih držav, ki so z odrekanjem suverenosti ustanovili federalno državo Jugoslavijo. Podpisali so dokument, ki je zahteval izgradnjo države na federalnih principih, z enakopravnostjo vseh narodov. Kralju Petru so odrekli vladajočo pravico, ustanovili so novo vlado, narodni komite osvoboditve Jugoslavije, Titu pa po predlogu Moše Pijada podelili naziv maršala. Ta dan, 29.11. se je v času Jugoslavije praznoval kot dan republike, v Jajcu pa so vsako leto med 29. in 30. novembrom potekali dnevi AVNOJ-a. 

Spomenik Moši Pijadu pred muzejem.

Kot zgodovinsko pomemben objekt so objekt leta 1953 spremenili v muzej. V muzeju si lahko ogledamo dvorano in raznorazne dokumente iz tistega časa.

Pogled z balkona.

Kljub temu da sem prekoračil eno uro, mi prijazni redar ni računal nič več kot le tisto marko na začetku. Pot me je nato vodila do okoli 6 km oddaljenih Plivskih jezer, velikega in malega. Veliko Plivsko  jezero je dolgo 3,3 km, na največji globini globoko 33 m in povprečno široko 343 m. Malo Plivsko jezeru je dolgo 1,5 km, povprečno široko okoli 150 m. Obe jezeri nudita veliko možnosti rekreacije, ribolova. Ta jezera so nekoč tudi gostila svetovna in evropska prvenstva v kajaku in kanuju na mirnih vodah. 

Nekje med obema ležijo vodni mlini, gre za čudovito kuliso 20 mlinov, ki si jo splača ogledati. Ti mlini stojijo tukaj že od srednjega veka. Gre, kot že omenjeno, za 20 majhnih mlinčkov na vodi, ki so bili leta 2009 razglašeni za nacionalni spomenik BIH. Nekoč se je v njih mlelo žito, mletje se ni plačevalo, ampak se je lastnikom mlinov dala desetina žita.  

TRAVNIK

Po ogledu mlinov me je pot vodil naprej, v 45 km oddaljeno mestece Travnik, rojstno mesto edinega nobelovca s področja bivše Jugoslavije, Ive Andrića. Drugače gre za eno najslikovitejših mest v BiH, ki leži na dokaj visoki nadmorski višini 514 m, na južnem pobočju planine Vlašić, na obeh bregovih reke Lašve, desnem pritoku reke Bosne. Po koncu 2. svetovne vojne so v njegovi bližini zgradili mesto Novi Travnik. Prvič se mesto Travnik omenja leta 1463, kasneje so ga zavzeli Turki, zgodovinsko je bil skoraj dve stoletji sedež bosanskega vezirja, a je klub temu ohranil svojo majhnost. Po plačilo parkirnine je bila rojstna hiša Ive Andrića prva stvar, ki sem si jo ogledal v mestu. Cena samega ogleda znaša 2,5 KM. 

Gre za bosanskega književnika in diplomata, ki se je rodil 9.10.1892 v Dolcu blizu Travnika in umrl 13.3.1975 v Beogradu, kjer je preživel večino svojega življenja. Gre za edinega prejemnika Nobelove nagrade za književnost s področja nekdanje Jugoslavije, ki jo je leta 1961 prejel za roman Most na Drini, kakor tudi za celotno dotedanje delo na zgodovini enega naroda. Za las je tistega leta nagrada ušla Grahamu Greenu, avtorju del Brighton Rock, Our Man in Havana in Burnt-Out Case, ki je bil druga izbira žirije, na tretje mesto pa so postavili Karen Blixen, dansko pisateljico znanega romana Moja Afrika, po katerem so več kot dvajset let pozneje posneli istoimenski film. Na seznamu so bili še E. M. Forster, Lawrence Durrell, John Steinbeck, ki se je nobelovcem pridružil leto pozneje, in Robert Frost. Forsterja in Frosta, tedaj oba v svojih osemdesetih letih, žirija ni upoštevala zaradi visoke starosti, nekaj, kar danes ni več 'kriterij' izbora, če upoštevamo, da je leta 2007 nagrado prejela 87-letna Doris Lessing. 

Andrića je skrbelo, kaj bodo z njegovo duhovno in literarno zapuščino počeli po smrti, in njegovi ­strahovi so se pokazali za utemeljene. Veliko več kot o njegovi literaturi se v zadnjih dveh desetletjih po razpadu Jugoslavije razpravlja o njegovi nacionalni pripadnosti in o tem, kateremu narodu pravzaprav pripada njegova literatura. Srbi ga smatrajo kot svojega književnika, Hrvati enako, dejansko pa velja, da so njegova najvažnejša dela vezana na srbske kulturne prostore. 

Razpon čustev do Andrića je širok – po eni strani ga slavijo kot balkanskega Homerja, po drugi ga zmerjajo kot človeka, ki je v jugoslovanskem prostoru naredil več škode kot vse vojne skupaj. Vsi ga imajo po malem za svojega in vsi se mu hkrati odrekajo. 

Po rodu je bil Hrvat, rojen hrvaškim katoliškim staršem leta 1892 v bosanskem mestu Travnik. Mladostniške pesmi je napisal v ijekav­ščini, pozneje je dajal prednost ekavščini in cirilici. Del otroštva je preživel v Višegradu ob reki Drini, maturiral je v Sarajevu, študiral 
v Zagrebu, na Dunaju, v Krakovu, doktoriral pa v Gradcu. Od leta 1920 je živel v Beogradu, kar nekaj let je preživel v diplomatski službi tedanje Kraljevine Jugoslavije – bil je diplomat v Rimu, Bukarešti, Madridu, Ženevi in Berlinu. V času druge svetovne vojne je tam napisal svoja najbolj znana dela Most na Drini, Travniška kronika, Gospodična in Prekleto dvorišče.

Četudi je bil po rodu Hrvat, po narodnostni izbiri pa najverjetneje Srb, je v njegovih delih prepoznati bosanskega duha. Dogajajo se v Bosni, osrednji liki so Bosanci, osrednja tematska os njegovih del pa srečevanje med muslimanskim Vzhodom in krščanskih Zahodom, med turškim in avstro-ogrskim cesarstvom.

Na dan njegove smrti so spominski muzej v Travniku preimenovali v memorialni muzej rojstne hiše Ive Andrića. Ko so agencije 26. oktobra 1961 začele bruhati poročila, da je Švedska akademija Nobelovo nagrado za literaturo dodelila Ivu Andriću, so se proti beograjski ulici Proleterskih brigad vsuli novinarji, ki so presenečenemu pisatelju sporočili veselo novico. V anale se je vpisalo še, da so v Andrićevo stanovanje malce pozneje vstopili otroci beograjskih osnovih šol z jesenskim cvetjem ter da je čestitke poslal tudi državni vrh, med drugim predsednik Zveznega izvršnega sveta Rodoljub Čolaković. »Odšel sem domov na kosilo, prispel pa na slovesnost,« je dogajanje pokomentiral pisatelj, ki je živel zelo skromno in odmaknjeno in mu je bil direndaj v lastnem stanovanju odveč. Telegram mu je poslal tudi Josip Broz - Tito, verjetno z nekaj nevoščljivosti v srcu, saj je tudi sam pričakoval Nobelovo nagrado za mir.

Poleg tega si je komunistični režim bojda zelo želel, da bi nagrado dobil Krleža in ne Andrić, saj je bil ta politično ustreznejši. Andrić je imel namreč za komuniste sporno preteklost, v času Kraljevine Jugoslavije je bil diplomat, med drugim je bil prisoten, ko so podpisovali trojni pakt s Hitlerjem. Partijski vrh mu je zameril tudi, da je 
v Stockholmu na podelitvi nagrade govoril o »zgodbi in pripovedovanju«, niti z besedo pa ni omenil socializma in samoupravljanja.

Nato je sledil sprehod do ene od najznamenitejših džamij v BIH, Šarene džamije. Ta nosi ime zaradi neobičajnih likovnih dekoracij tako na notranjih kot na zunanjih zidovih. Zgrajena je bila leta 1757, po vezirju ćamilu Ahmedu-agi je dobila ime Ćamilija, ta je izgorela, tako da so na njenem mestu leta 1815 postavili novo. V spodnjem delu se nahaja bezistan, tržnica v bazarju oziroma v tako imenovani čaršiji, zgrajena iz kamnov, pokrita s kupolami. Kot zanimivost velja omeniti, da se minaret nahaja v levem delu džamije ne na desnem kot je po pravilu. Verjetno zaradi vlažnih tal ob desnem delu džamije.

Nadalje me je pot vodila na trdnjavo Travnik, ki sem si jo ob plačilu 2 KM tudi ogledal. Gre za eno od najlepših in najbolj ohranjenih trdnjav srednjeveške BIH. Zgrajena naj bi bila v 14. ali 15. stoletju. Od leta 1953 je prešla v last mestnega muzeja Travnik, ki jo je dal urediti, tako da ji danes pripada status nacionalnega spomenika BIH. Iz nje se razlega lep pogled na mesto Travnik.

Po desetih urah vožnje in ogledov je bil čas tudi za prvo bosansko kosilo in ni boljšega mesta kot restavracija Plava voda na Plavi vodi v centru mesta. Izvir Plave vode, potok hendek in reka Lašva dajeta poseben prostor v delu mestu, ki zaradi bučanja vode nosi ime Šumeće. O tem prostoru piše tudi Ivo Andrić. Terasa restavracije bolj kot ne stoji ob sami reki, brzicah in daje izjemno kuliso tvojemu kosilu.

Po čevapih in tufahiji je bil čas, da zopet sedem v avto in se odpeljem k končni destinaciji prvega dne, 144 km oddaljenemu Mostarju. 

MOSTAR IN MEDŽUGORJE

Pot me je vodila po slikoviti dolini Nreteve. Ta izvira v goratih predelih Hercegovine, pod planino Jabuke in Zelengora, na višini 1095 m. Gre za reko dolgo 225 km, ki zadnjih 22 km teče po hrvaškem ozemlju, kjer se izliva v Jadransko morje. Reka velja za eno najhladnejših v Evropi, poleti stežka doseže 7 do 8 stopinj celzija. Na njej je opaziti tudi večje število hidroelektrarn.

V Mostar sem prispel šele okoli pol devetih zvečer. Ker so ulice v Mostarju neoznačene, ker je veliko enosmernih in ker je bil Mostar poln sprehajalcev me je moral poiskat kar lastnik mojega najetega apartmana B&B Mooostar City Apartment No1, Nino. 

Moj apartman.

Na srečo se nisem veliko izgubil, le za kakih 200 m tako, da smo vse hitro uredili. Njegova hiška zajema pet apartmajev, zjutraj strežejo tudi zajtrk poskrbljeno pa je tudi za parkirišče, čeprav je dovoz zaradi ozkosti ulic izjemno otežen.

Jedilnica.

 Po tem ko sem spoznal njegovo bodočo ženo Sunito, po razpakiranju, je sledil še čas za prvi sprehod po ožjem centru mesta, ki je bil živahen tudi ob 23 uri zvečer.

 Samo mesto Mostar naj bi bilo staro okoli 500 let. Prvič naj bi ga omenjali Dubrovčani, leta 1452, ko pišejo o nemirih v kraljestvu Herceg-Stjepana. Sprva naj bi štel le 20 hiš, a je kljub temu ležal na obeh straneh Neretve, ki ju je povezoval leseni most. Na obeh bregovih so bili postavljeni tudi stolpi, v katerih so bili čuvaji, tako imenovani mostarji, po katerih naj bi mesto dobilo tudi ime. Že leta 1468 so ga zavzeli Turki, ki so v njem prepoznali strateško točko oz. povezavo med severom in jugom ter med vzhodno in zahodno Hercegovino. Zaradi tega so pod načrti Hajrudina, leta 1557, začeli z gradnjo novega mostu. Naj razcvet je mesto doživelo v 16. stoletju, ko je bila zgrajena večina džamij, drugih sakralnih in poslovnih objektov. V tem času je Mostar postal kulturno in gospodarsko središče Hercegovine in ta status je ohranil do danes. V času Avstro-ogrske so se izboljšale tudi cestne in železniške povezave z mestom. Leta 1893 je bila ustanovljena slavna mostarska gimnazija. Kasneje Mostar ni več doživel večjega razvoja, kvečjemu je razvoj upočasnila vojna z začetkom leta 1991. Mseto je prav zaradi izjemnega geostrateškega položaja v tej vojni plačalo veliko ceno. Uničeno je bilo ožje mestno jedro, prav tako so bili porušeni vsi mostovi. O tem pričajo številne uničene stavbe danes. Najhuje je bilo v okolice Šantićeve ulice, kjer je potekala meja med vzhodnim muslimanskim in zahodnim hrvaškim delom. O tem sem se prepričal tudi sam.

Danes v Mostarju živi okoli 130.000 prebivalcev, to Mostar uvršča na peto mesto po velikosti v BiH. 61 odstotkov prebivalstva predstavljajo bosanski Hrvati, 36 odstotkov Bošnjaki, Srbov je le 2 procenta.

Drug dan se je začel z zajtrkom, ki nam ga je pripravila Sunita, salama, sir maslo, marmelada, kava itd. Sledila je pot v Medžugorje. To je oddaljeno le dobrih 28 km od centra mesta. Gre za majhno vasico, s slabimi 1400 prebivalci, v občini Čitluk. Mesto se prvič omenja leta 1599, medtem, ko je sama župnija prvič omenjena leta 1892. Osrednji del mesta predstavlja cerkev svetega Jakova, zgrajena leta 1969.

Mesto je svoj razcvet doživelo od leta 1981, točneje od 24.6.1981. Od tega datuma se je v mestu začel razvijati verski turizem, ki je Medžugorje postavilo na mesto od enega najpomebnješih rimokatoliških svetišč na svetu. Na leto naj bi ga obiskalo kar okoli milijon vernikov. Mesto slovi po prikazu Marije. Ta naj bi se prvič prikazala okoli 18. ure, 24.6.1981 šestim otrokom in sicer Ivanki, Mirjani in Ivanu Ivankoviću, Milki, Vicki in Ivanu Dragičeviću. Ti naj bi med igro na Crnici zagledali gospo z otrokom v naročju in zbežali od strahu. Prikazala se je tudi drugi dan, in sicer brez otroka v naročju in jim obljubila da pride tudi naslednji dan. Že četrti dan se je z otroki na Crnici zbrala večja množica ljudi, peti dan celo okoli 15.000, a lahko so jo videli le otroci. Prav iz tega razloga so šesti dan bili otroci odpeljani v Mostar na zdravniški pregled. Muslimanska zdravnica je izjavila, da otroci niso neumni ampak ljudje, ki so jih pripeljali k njej. Zvečer tega dne se je na hribu spet zbrala množica, neka zdravnica se je hotela dotakniti device Marije. Otroci so jo peljali do nje in ta gospa naj bi začutila občutek elektrike, ki gre skozi roko. Kasneje je policija prepovedala obisk hriba vsem, a Marija naj bi se otrokom prikazovala tudi na drugih mestih, vse do 15.1.1982. Od tega datuma se je Marija prikazovala otrokom v tako imenovani kapeli prikazovanj, v cerkvi na desni strani prezbiterija.

Na spodnji sliki je mesto, kjer naj bi se v cerkvi svetega Jakova Marija prikazovala otrokom.

Gospa se je kasneje prikazovala tudi drugim. Po brezplačnem parkiranju za cerkvijo svetega Jakova, je sledil ogled cerkvice, ki se imenuje tudi svetišče kraljice miru in njene okolice, ki jo zaznamuje kip Marije, pred cerkvijo iz leta 1987 pod načrti Dina Felicija iz Italije ter kip vstalega Kristusa v smeri proti Križevcu, ki so ga postavili za veliko noč, leta 1998. Izdelal pa ga je slovenski kipar Andrej Ajdič. Leta 2002 so okoli njega uredili tudi Križev. Pred cerkvico se nahaja tudi ulica v kateri je možno kupiti različne spominke iz Medžugorja. 

Zatem sem se odpravil na hrib, kjer naj bi se otrokom leta 1981 prikazala Marija, hrib nosi ime Crnica. Ob vznožju le te stoji Plavi Križ iz leta 1985, od leta 1989 pa so na poti do mesta prikaza Marije uredili tudi bronaste reliefne table s podobami skrivnosti rožnega venca. Sam kip so posatvili ob 20. obletnici prikazovanja, leta 2001. Po manjši izgubi sem le našel pot na hrib. Pod njo domačini prodajajo razne spominke ter pijačo, ki dosega neverjetno visoke cene, npr. 0,5 l navadne vode stane 1,5 evra. Pot me je nato vodila na vrh, vendar sem nekje na dobri polovici in ob 38 stopinjah v zraku omagal in se vrnil do avta ter v  Mostar. 

Pot na vrh.

Reliefne podobe.

Omeniti velja še en hrib, precej višji od Crnice, na katerega se prav tako nisem povzpel, 520 m visoki Križevec. Na njem so leta 1934 zgradili 12 m visok betonski križ v katerega so vgrajene relikvije od Kristusovega križa, ki so jih pridobili iz Rima. Od vznožja pa do vrha hriba, je od leta 2001 postavljen Križev pot s 14 postajami.

Po kratkem počitku sem se odpravil še na sprehod po mestecu Mostar. Osrednjo znamenitost mesta predstavlja Stari most, gre za most preko reke Neretve, ki je bil med letoma 1557 in 1566 zgrajen pod načrti turškega gradbenika Hajrudina v času vladavine Sulejmana Veličastnega. 

Pogled z mostu.

Leta 1993, točneje 9.11. je bil most zrušen s strani vojske bosanskih Hrvatov. Obnovili so ga leta 2004, leta 2005 pa je bil uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine. 

Rušenje starega mostu leta 1993

Najvišji del mostu je 24 m nad reko Neretvo, širina pa znaša 4,3 m. Z obeh strani se konča z obrambnim stolpom, na severovzhodu s stolpom Hellebija, na jugozahodu s stolpom Tara. Oba stolpa se imenujeta mostari, po čuvajih na njiju je mesto dobilo tudi ime. 

Kot sem že omenil naj bi most zrušili vojska bosanskih Hrvatov, a dokaza ni, poteka pa sojenje proti poveljniku te vojske, ki je bil nepravnomočno obsojen na 20 let, Slobodan Praljak. Ob mostu stoji tudi galerija o mostu. 

Drugi znamenitejši most v Mostarju se imenuje Krivi most, kriva čuprija. Ta leži na majhni rečici Radobolji in predstavlja miniaturno verzijo starega mostu. Zgradili so ga leta 1558, osem let pred starim mostom. Leta 2001 so most uničile poplave, a je le ta bil pred nekaj časa obnovljen. Gre za most, ki je služil kot model za izgradnjo starega mostu.

Omeniti velja še druge mostove, Aviacijski most, tekijski, Musala itd. Vsi ti so bili v času vojne v Jugoslaviji porušeni.

Pot čez stari most nas vodi na Kujundžiluk, gre za predel starega mestnega jedra, ki je znan po živopisnih delavnicah, trgovinah in skladiščih. Ime je dobil po obrtnikih, kujundžijah, zlatarjih, ki so v tem delu mesta prodajali svoje rokodelske izdelke. Tudi ta del mesta je bil v celoti uničen, a so ga pod donacijo švedske organizacije CHwB restavrirali. Današanji Kujundžiluk je poln trgovinic s spominki, gostinskih objektov in malih ateljejev.

Omeniti velja še HAMAM, javno kopališče v času otomanske vladavine, ki se nahaja v bližini starega mostu iz 16. stoletja. Gre za eno od maloštevilnih kopališč ohranjenih iz tega obdobja

Ena od znamenitost mesta je tudi Biščeviča hiša, ta stoji na vzhodni obali Neretve. Gre za staro otomansko hišo, ki stoji na dveh kamnitih stolpih, iz 17. stoletja, točneje iz leta 1635. Gre za najboljši prikaz stanovanjske arhitekture pod Turki v Mostarju. Sestavlja jo pritličje in postrano nadstropje z dnevno sobo. Na dvorišču najdemo obzidan prostor, ki je služil kot kuhinja poleti. Ogledati si jo je možno že za 3 KM. V času mojega obiska je bila že zaprta.

Omeniti velja tudi Kajtazovo hišo. Ta prav tako izvira iz turškega obdobja, iz 18. stoletja in je najbolj očuvan objekt s hišo za moške in s hišo za ženske. Hiša je zaščitena z visokim zidom, zgrajena iz lesa in kamenja. Prav tako si jo je možno ogledati od znotraj. Kot večina hiš iz tega časa je tudi ta imela v pritličjo kuhinjo, shrambo in kopalnico, v nadstropju pa sobe za počitek. Ohranilo se je tudi nekaj predmetov iz tistega časa, npr. knjige v arabskem jeziku. Del hiše je bil prav tako porušen v vojni pred 20 leti, kasneje obnovljen. Na spodnji sliki se levo od hiše nahaja urni stolp, datum njegove izgradnje ni znan, prvič pa so ga omenjali leta 1636. Zgradila naj bi ga domačinka Fatima Šarič. Višina stolpa znaša 15 m. Sam zvon ima 250 kg in je iz leta 1838. Prav tako je bil poškodovan v vojni in obnovljen leta 1999.

Tretja tipična hiša v Mostarju se imenuje Muslibegovićeva hiša iz leta 1876. Gre za najbolj monumentalno in največjo hišo iz osmanskega obdobja, ki jo sestavljajo klet, dve bivalni etaži in podstrešje. Vsako sobo sobo krasi izrezbarjen lesen stolp.

Vse tri omenjene hiše si je možno ogledati tudi od znotraj, ampak le do 18. ure.

Omeniti velja tudi Gimnazijo v Mostarju, ki predstavlja eno od najlepših zgradb iz Avstro-ogrskega obdobja. Zgrajena je bila leta 1902, čeprav je prvo krilo gimnazije stalo že leta 1898. Pod načrti češkega arhitekta Františka Blažka. Gradnjo stavbe je inspirirala stavba Alhambra iz Španije.

V Mostarju je najpomembnejši muzej, muzej Hercegovine, ki je bil ustanovljen leta 1950. V njej se hrani bogata kulturno zgodovinska zbirka predmetov, dokumentov, fotografij iz Mostarja in Hercegovine.

Ena od pomembnejših stavb v mestu je hrvaški dom Herceg Stjepan-Kosača, ki se nahaja na trgu hrvaških velikanov. V njem potekajo številni kulturni in drugi dogodki, prav tako se tukaj nahaja društvo hrvaških književnikov Herceg-Bosne in glasbena šola Ivana Zajca. Stavba nosi ime po velikem vojvodi Stjepanu Kosaču. Zgrajena je bila leta 1960.

Izven centra mesta se nahaja spomenik antifašizmu, Partizansko spominsko obeležje, ki je bilo zgrajeno leta 1965, v spomin in v čast borcev proti fašistom, ki so padli za svobodo mesta in domovine v obdobju 1941-1945. Sestavlja ga 661 nagrobnikov. Trenutno se nahaja v precej slabem stanju.

V Mostarju se nahaja tudi Karađoz-begova džamija, ki predstavlja najmonumentalnejši islamski objekt v Hercegovskem predelu BIH. Izgradili so ga leta 1557, pod načrti turškega gradbenika Mimar Sinana. Gre za največjo džamijo v tem predelu Bosne. Ime nosi po donatorju gradnje, mostarskemu mecenu Mehmed beg Karađozu. Ta je poleg džamije dal zgraditi medreso-versko šolo in številne druge objekte v mestu. Veliko škode je doživela v času vojne, a je bila v času postavitve novega starega mostu tudi sama obnovljena med leti 2002-2004.

Omeniti velja še drugo pomembnejšo džamijo v Mostarju, Koski Mehmed-Pašino. Ta se nahaja kakih 100 m od starega mostu, zgrajena je bila leta 1617. Dvorišče je obrnjeno proti Neretvi, na njem medresa, šadrvan in majhno pokopališče. Gre za edino mostarsko mošejo, ki je do leta 1992 ohranila prvotno barvno poslikavo. V vojni sta bila poškodovana minaret in kupola, čeprav je bila od leta 1993 pod zaščito UNESCA.

Osrednji spomenik katolištva predstavlja frančiškanski samostan svete Marije iz leta 1553. Cerkev ob samostanu je bila dokončana leta 1866 v obliki bazilike. Zemljišče za njo je podaril sultan Abdulaziz, kar je razvidno iz zapisana na vratih.

Drugi pomembnejši katoliški objekt v mestu predstavlja katedrala Marije Kraljice Neba in Matere Cerkve iz leta 1960. Gre za eno od štirih stolnic v BIH. Preko nje se nahaja škofovski sedež iz leta 1906. 

V Mostarju se nahaja tudi pravoslavna cerkev, ki pa je nisem imel možnost obiskati. Omenjam pa jo zaradi raznolikosti mesta, ki predstavlja sožitje med raznolikimi kulturami in verami. Govorim o dveh objektih, o starejšem iz leta 1834, del tega je zgrajenega pod zemljo. To cerkev so uničili leta 1993, obnovili pa že tri leta kasneje. V neposredni bližine se nahaja novejša pravoslavna cerkev iz leta 1873.  Gre za največjo pravoslavno cerkev v BIH. Multikulturni značaj Mostarja zaokrožuje sinagoga, ki pa je bila v času mojega obiska v rekonstrukciji in nedostopna. Zgradili so jo ob priselitvi Jevrejev v mesto, leta 1889. Danes je v lasti lutkovnega gledališča.

Za konec bi omenil še dva nogometna kluba iz mesta. Trenutno uspešnejši je HŠK Zrinjski, ki predstavlja hrvaški del Mostarja, drugi pa je Velež, ki sigurno velja za zgodovinsko pomembnejši klub iz Mostarja, kljub trenutnim neuspehom. Za Velež so tako med drugim v preteklosti igrali taki asi kot so Vahid Halihodžić, Blaž Slišković, Sergej Barbarez itd. Gre za dvakratne osvajalce pokala maršala Tita. Od leta 1922, ko je bil ustanovljen se tako skoraj vsako leto v Mostarju odigra derbi z Zrinjskim, ki je bil ustanovljen 17 let prej. Večkrat ta derbi spremlja nasilje, predvsem v zadnjih letih, saj rane od vojne med prebivalci Mostarja še niso zaceljene.

Za konec pa bi se ustavil še pri hrani. Vsakemu, ki obišče Mostar bi svetoval, da se ustavi v čevabdžinici s tridesetletno zgodovino Tima-Irma, ki leži le nekaj metrov od starega mostu. Tam se človek počuti kot doma, dobra hrana, prijeten ambient in prekrasna postrežba. Za konec pa sem dobil še darilo, steklenico Mostarskega piva.

Prav tako se splača obiskati cocktail bar Terasa, ki ponuja izjemen pogled na stari most.

Pogled s Terase, prav na tem mestu se je zaključil moj drugi dan in zadnji večer v Mostarju.

JABLANICA

V sredo zjutraj pa je že bil čas za odhod naprej. Po zajtrku in plačilu 100 evrov za apartman sem se odpravil po dolini Neretve v 47 km oddaljeno Jablanico, zgodovinsko mesto, znano po bitki za ranjenike. Gre za eno od najmanjših občin v BIH, z le 12.000 prebivalci. Samo mesto bi lahko ohranilo nepomembnost skozi čas, če ne bi v 2. svetovni vojni v mesto prišli partizani in Nemci in, če med njimi ne bi bil postavljen železniški most čez reko Neretvo. Po spektakularni borbi za most, ki se je v zgodovino vpisala z večnim filmom Bitka na Neretvi, se je mesto Jablanica vpisalo na seznam ene od najbolj znanih bitk jugoslovanskega dela 2. svetovne vojne. Ker so partizani pred Nemci in četniki rešili večje število ranjencev se ta bitka imenuje tudi bitka za ranjence. Jugoslovanka vojska je sovražnika premagala z ukazom Tita, ki je dal porušiti vse mostove na Neretvi, nato pa je Nemce presenetil s prehodom Neretve preko zasilnega mostu, zgrajenega poleg porušenega, 3.3.1943. Iz te zgodbe je tudi citat  Tita, "Ranjenike ne smijemo ostaviti". Prvo sem si ogledal porušen most,

nato pa še muzej, ki je bil odprt 12.11.1978 ob 35. obletnici bitke.

Sam muzej je sestavljen iz treh delov, iz zbirke, ki predstavlja bitko za ranjence,

iz zbirke predmetov in dokumentov, vojne iz leta 1991,

in iz etnografskega dela v katerem lahko občudujemo tipično jablaniško hišo. 

Vstopnina v muzej je znašala 4 KM.

Po ogledu muzeja sem se odpravil naprej, k moji končni destinaciji, 80 km oddaljenemu Sarajevu. O obisku glavnega mesta BIH se bom pa razpisal v drugem delu mojega bloga o potovanju po Bosni in Hercegovini.