EUROBASKET 2015 V ZAGREBU 

5.9.2015

V začetku septembra se je v štirih evropskih državah odvilo 39. Evropsko prvenstvo v košarki. Le to bi prvotno morala organizirati Ukrajina, a je zaradi vojnih razmer FIBA odvzela prvenstvo tej vzhodnoevropski državi. FIBA je nato 8.9.2014 prvenstvo dodelila štirim državam, Nemčiji, Hrvaški, Latviji in Franciji. Gre za prvenstvo, ki je bilo prvič organizirano v večih državah. Vsaka od štirih držav je gostila eno predtekmovalno skupino, sklepni del prvenstva pa se je odvil v Franciji, natančneje v Lillu na stadionu Pierre-Mauroy. Gre za domovanje nogometnega kluba LOSC Lille Metropole. Stadion so odprli leta 2012, ime je dobil leta 2013, ko so ga poimenovali po Pierru Mauroyu, po nekdanjem županu mesta in nekdanjem premierju Francije. Stadion lahko sprejme 27.000 obiskovalcev na košarkarski tekmi. Na tekmah Francije je tako padel tudi rekord obiska na košarkarski tekmi v Evropi. V finalu, ki je bil še nekoliko boljše obiskan, z 27.372 obiskovalci, je Španija premagala Litvo z 80-63 in še tretjič v zgodovini in tretjič v zadnjih šestih letih postala evropski prvak. Prvenstvo je prav zaradi štirih gostiteljic doseglo rekord obiskanosti. V 16 dneh si je tekme ogledalo več kot 700.000 košarkarskih ljubiteljev.

A, začnimo lepo od začetka. Na žrebu v Disneylandu, 8.12.2014 je bila Slovenija izžrebana v skupino C v Zagrebu. Natančneje, bila je predhodno delegirana v skupino s Hrvaško, saj si jo je ta zaradi ekonomskih razlogov izbrala za tekmico v svoji skupini. Takoj po žrebu je padla odločitev za ogled tekme z domačini, Hrvati, v Zagrebu. Devet mesecev kasneje sem se tako znašel v zagrebški Areni.

Tam je vse obiskovalce pozdravil Frenkie, uradna maskota prvenstva. Ta predstavlja ognjeno žogo, maskoto pa je ustvarila slovenska komunikacijska agencija iz Maribora, Zadrga. Ta je kreirala tudi Lipka za Eurobasket v Sloveniji.

Drugače pa se je vse začelo v pivnici Union v Ljubljani, kjer je vsak obiskovalec otvoritvene tekme s Hrvaško dobil košarkarsko majico, nato pa so nas avtobusi, mislim da 14 le njih, odpeljali do Čateža, kjer je sledilo okrepčilo v čateški FUN ZONI. 

Kaj kmalu smo se znašli na Obrežju. Ker je en fant doma pozabil telefon in dokumente, mu je slovenski policaj zabičal naj zapusti avtobus. Tako je z vodnikovega telefona poklical mamo in se peš odpravil nazaj proti Sloveniji. Čez 10 minut, potem, ko je hrvaška policija izvedela za ta primer, se je odločila fanta pustit čez mejo, a je bil fant brez telefona že na poti za Ljubljano. Ko smo se zbrali vsi avtobusi, so nas s policijskim spremstvom prepeljali pred zagrebško Areno,

kamor smo prispeli dobri dve uri pred tekmo.

Slovenski navijači, bilo nas je med 5 in 6 tisoč smo nato okupirali okolico dvorane in nakupovalni center Arena v bližini.

O sami dvorani in nakupovalnem centru sem že pisal v blogu iz januarja 2014,

Medveščak Zagreb - Severstal Cherepovets v Areni Zagreb

zato na tem mestu ne bi še enkrat opisoval Areno Zagreb.

Pred dvorano, pred tekmo s Hrvaško.

Neskončne vrste za vstop.

Končno v dvorani.

Malo slikanja,

ogrevanja,

in že je sledil začetek tekme. Seveda z obema himnama, pri čemer velja pohvaliti tako slovenske kot hrvaške navijače, ki niso žvižgali nobeni od himen.   

Hrvaški navijači, ki so napolnili slabi dve tretjini dvorane, od 15.200 mest, ki jih je bilo na voljo.

A slovenski navijači smo jih preglasili, navijalo se je celo tekmo, tudi spiker v dvorani je na koncu navijal z nami, kdor ne skače ni slovenac, hej hej hej...

Po dobrem začetku so slovenski košarkarji izgubili tekmo z 80-73. Slovenske košarkaše sta prebijala predvsem Krunoslav Simon z 20 točkami in igralec Fenerbahčeja, Luka Zorić. Pri naših se je s 14 točkami najbolj izkazal Zoran Dragić. Tekmo je zaznamoval tudi lažji pretres možganov, igralca Brooklyn Netsov, Bojana Bogdanovića.

Po tekmi je sledil odhod domov. Spet so nas čakal specijalci, da se napolni vseh 14 avtobusov, ki so nas nato prepeljali do slovenske meje. V času čakanja se je zgodil še en zanimiv pripetljaj. Eden od slovenskih navijačev se je odpravil iz vrste avtobusov, po pico v bližnjo picerijo. Ker so se medtem vsi avtobusi že zbrali, smo ga vsi, vključno s hrvaškimi specijalci, čakali, da mu spečejo pico, ki jo je nato pojedel na avtobusu.

Okoli dveh ponoči smo se vrnili domov, kjer me je že čakala moja hčerkica, ki je zaenkrat navijala še od doma.