SREBRENICA - 20. OBLETNICA GENOCIDA NAD BOŠNJAKI 

11.7.2015

Pot me je predzadnji dan mojega potovanja po BIH, vodila Srebrenico oziRoma v Potočare, na spominsko slovesnost oziroma pokop ubitih Bošnjakov v Srebreniškem pokolu leta 1995. Gre za vsakoletno slovesnost 11. julija, ko se Bosna in svet spominjata največjega genocida po 2. svetovni vojni, ki so ga zagrešili bosanski Srbi nad muslimanskim prebivalstvom.

Pokol v Srebrenici, ki so ga julija 1995 zagrešile srbske sile, je pustil pečat v novejši zgodovini Balkanskega polotoka in vrgel temno senco na mednarodno skupnost. Čeprav so Združeni Narodi, Srebrenico razglasili za "varno območje" in tja poslali nizozemske vojake pod svojo zastavo, to ni preprečilo genocida. Mednarodna skupnost se je izkazala za nesposobno ukrepati, Združeni Narodi pa so bili popolnoma neučinkoviti. Zločin v Srebrenici je največji množični poboj v Evropi po 2. svetovni vojni, ki ga je Mednarodno sodišče za zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu leta 2004 označilo za genocid.

Na pot sem se v okoli 155 km oddaljeno Srebrenico odpravil okoli pol sedme ure zjutraj. V mesto, ki leži v republiki Srbski pa prispel šele okoli pol 11 ure, po skoraj štirih urah vožnje po izjemno slabih cestah, po številnih ustavljanjih zaradi visokih delegacij, ki so se peljale v Srebrenico ter zaradi 6 km zastoja, ki se je zgodil po prispetju v Srebrenico in je potekal vse do spominskega centra v Potoćarih.

Parkiranje skorajda več ni bilo možno, zato sem parkiral kar na dvorišču prijaznega domačina.

Še preden pa nadalje orišem dogodke tega dne pa bi rad spomnil, kaj sploh se je v Srebrenici zgodilo.

V Srebrenico se je med vojno v Bosni in Hercegovini, ki je trajala med letoma 1992 in 1995, zateklo skoraj 30.000 Bošnjakov iz vse BiH-e, potem, ko so Združeni Narodi to večinsko bošnjaško mesto aprila 1993 razglasili za varovano območje, ki ga je varovalo okoli 600 nizozemskih UNPROFOR-jevcev, da bi ga obvarovali pred srbskim zavzetjem. Vojska bosanskih Srbov je Srebrenico obkoljevala dve leti, nato pa so srbski vojaki brez potrpljenja vdrli v varovano enklavo. Na področju je bilo kljub sporazumu tudi še nekaj oboroženih sil Bošnjakov, vodil jih je Naser Orić.

Srbske enote so zavzele več položajev mirovnih čet okoli mesta, za talce pa so zajele 30 nizozemskih vojakov. Nizozemski poveljnik je takrat zvezo Nato večkrat prosil za letalski napad na položaje bosanskih Srbov, a so prošnjo zavrnili. Srebrenica je tako 11. julija padla v srbske roke. Nekaj ur pred padcem Srebrenice je skupina približno 15.000 moških pobegnila proti več kot sto kilometrov oddaljenemu območju Tuzle, ki je bilo pod nadzorom muslimanskih sil. Rešilo se jih je le okoli 5000. Več kot 20.000 žensk in otrok pa tudi nekaj moških se je zateklo na sedež modrih čelad v upanju, da jih bodo zaščitili, a zaman. Po padcu enklave 11. julija 1995 se je zgodil najhujši pokol v Evropi po 2. svetovni vojni.

Pripadniki mirovnih sil so le nemočno opazovali ločevanje moških in fantov ter žensk in starejših. Moške so pobili, ženske, otroke in starejše pa so odpeljali na druga muslimanska območja. Nizozemski mirovniki so se 13. julija predali, tri dni pozneje pa so Srebrenico brez orožja in opreme zapustili. Srbske sile so 13. julija začele pobijati muslimanske moške v skladišču v bližnji vasi Kravica. Pobijanje so nadaljevali vse do 19. julija, trupla pa zakopali v bližnjih gozdovih, ki so jih pozneje v strahu pred odkritjem in v želji po zakrivanju zločina bosanski Srbi izkopali in pokopali v ducatih množičnih grobišč po Bosni in Hercegovini.

Po podatkih Inštituta BiH-a za pogrešane osebe so srbske sile do 19. julija 1995 ubile 8.372 bošnjaških moških, fantov in žensk, katerih posmrtne ostanke so našli v 77 množičnih grobiščih in nekaj sto posameznih grobovih, ki so jih izkopali v okolici mesta. Doslej so forenzični strokovnjaki Mednarodne komisije za pogrešane osebe identificirali 6.838 trupel ubitih. 

EPILOG

Srbska stran je zavračala kakršnokoli odgovornost za pokol in šele junija 2004 je uradno priznala odgovornost in načrtovanje pokola. Leta 2002 so nizozemske oblasti objavile poročilo o vlogi nizozemskih modrih čelad pri pokolu, kar je povzročilo odstop nizozemske vlade in razpis predčasnih volitev. Dve najodgovornejši osebi, general Ratko Mladić in vodja bosanskih Srbov, Radovan Karadžić sta bila prijeta šele vrsto let po uspešnem skrivanju. Prvega so aretirali v neki majhni vasici v Srbiji, šele 26.5.2011, drugega pa 21.7.2008 v Novem Beogradu.

No, če se vrnem k obisku memorijalnega centra. Najprej moram omeniti Fabriko akumulatora, ki stoji na nasprotni strani od centra. Ta je bila ob mojem obisku prenatrpana z avtobusi, ki so pripeljali po nekaterih ocenah 60.000 do 80.000 obiskovalcev na memorijalno slovesnot. Gre za mesto, ki je predstavlajlo sedež nizozemskih modrih čelad, v katerem so muslimani poskušali najti rešitev, a so dobili zadnje trenutke svojega življenja. Gre za območje veliko okloi 120.000 kvadratnih metrov, kjer so nizozemske sile sprejele okoli 5 do 6 tisoč muslimanov, čeprav bi lahko sprejele vse, ki so se takrat zatekli na varovano območje. 

Številni avtobusi, ki so pripeljali obislovalce na spominsko slovesnost.

Na dvorišču Fabrike akumulatora, ki je po mojem mnenju izgledalo po količini ljudi podobno, kot je to izgledalo na tragične dni v juliju 1995.

Izjemno velika množica pred vhodom v memorijalni center.

Ker se je slovesnost odvijala, zaradi varnostnih razlogov, v notranjosti Fabrike akumulatora, si je bilo le to možno ogledati pred memorijalnim centrom na velikem zaslonu.

Slovesnost je odprl vodja organizacijskega odbora, župan Srebrenice, Camil Duraković.

Na odru se je potem zvrstilo večje število govornikov, omenil bi Billa Clintona, nekdanjega predsednika ZDA.

Prav tako naš predsednik Pahor, ki je govoril o oproščanju in o skupni prihodnosti ljudi v Bosni.

Med govorniki je bila tudi predstavnica žrtev Adlija Ibrahimović, turški premijer Davutoglu, jordanska kraljica Noor, član predsedtsva BIH, Dragan Čović, hrvaška predsednica Kitarovič, zunanji minister Nizozemske Koenderf, namestnik generalnega sekretarja ZN Elliasson, predsednik haškega sodišča Theodor Meron, glavni tožilec v Haagu Brammertz ind.

Po končani slovesnosti je v memorijalnem centru že potekala dženaza. Pokop 136 posmrtnih ostankov ubitih muslimanov.

Vsako leto pokopljejo različno število posmrtnih ostankov 8372 žrtev genocida. Sam začetek gradnje spominskega kamna in pokopališča sega v leto 2000, ko je Wolfgang Petritsch, visoki predstavnik v BIH, odredil lokacijo le tega. Ker je bila izbrana lokacija nasproti FaBrike akumulatora, je ta postala tudi del memorijalnega centra. Tega je septembra 2003 odprl nekdanji ameriški predsednik Clinton, pol leta prej pa so v njem pokopali prvih 600 žrtev genocida.

6377 nagrobnikov v spominskem centru.

Osrednji del predstavlja spominsko obeležje, zid spomina, z imeni vseh ubitih v genocidu leta 1995.

Del tega so tudi turbe, mavzolej z zeleno kupolo z kamnito ploščo na kateri so zapisi iz korana.

"I ne recite za one koji su na Allahovu putu poginuli: "Mrtvi su!" Ne, oni su živi, ali vi ne znate!

Mi ćemo vas dovoditi u iskušenje malo sa strahom i gladovanjem, i time što ćete gubiti imanja i živote, i ljetine.

A ti obraduj izdržljive, one koji, kad ih kakva nevolja zadesi, samo kažu:
"Mi smo Allahovi i mi ćemo se Njemu vratiti!"

Osrednji del pa predstavlja musala, objekt molitve, s tega mesta je potekala tudi dženaza.

Klanjanje dženaze.

in pokop 136 posmrtnih ostankov. Nekatere od krst so vsebovale tudi po le eno kost ubitega, le da svojci niso več hoteli čakat s pogrebom v upanju, da se bo še kaj našlo.

Po končani spominski slovesnosti in že v času klanjanja dženaze pa so visoki obiskovalci obiskali še spominski del centra, med njimi na sliki vidimo nekdanjega ameriškega predsednika Clintona.

Incidenti pa so se začeli dogajati s prihodom srbskega premierja Vućiča, lahko bi rekel, da so ljudje kar ponoreli. Zaslišali so se vzkliki ALLAH AKBAR, bog je velik, Vućič na polje,

izobesili so celo transparent s citatom Vućiča iz leta 1995.

Epilog vsemu je bil pobeg premierja Vućiča skozi razjarjeno množico in takojšen odhod v Beograd.

Kmalu zatem sem tudi jaz zapustil prizorišče. Še pred odhodom pa me je čakalo neprijetno presenečenje, zaparkiran avto. Tako sem moral kar uro in pol čakati, da me je človek prišel odparkirat. Neverjetno lahko rečem, nekateri pa res nimajo nič v glavi.

Po 4 urni poti sem se naposled zvečer le vrnil v Sarajevo.